Z navihano Gajo tudi o spletnih zlorabah
Gibljive slike
19. 10. 2018, 10.55
, posodobljeno: 16. 05. 2019, 14.08
Petra Bratušo je marsikdo v zadnjih letih najprej zasledil kot režiserja in producenta lično zapakiranih kuharskih oddaj, ki pa ga je nato zamikal svet televizijskih nadaljevank. Ustvaril je morda eno najboljših slovenskih doslej - Življenje Petra Kauzerja. Lani se je podal še v režijo celovečercev in ustvaril partnersko dramo Prebujanja, letos pa je postregel z mladinskim filmom Gajin svet, ki je že požel številne nagrade.
V začetku devetdesetih let se je sicer Peter Bratuša kot direktor fotografije podpisal pod filma Babica gre na jug in Oko za oko v režiji Vincija V. Anžlovarja, pomemben pečat pa je pustil tudi v slovenskem oglaševanju, saj je posnel več kot 300 oglasnih spotov. Številne izkušnje v različnih žanrih in vlogah so nedvomno pripomogle k temu, da se je Bratuša zelo dobro znašel tudi v svetu mladinskega filma.
Gajin svet, ki je prejel že nagrade mladinskih žirij na filmskih festivalih v Motovunu in Sarajevu, je zgodba o družinskih odnosih, ki se spremenijo po materinem odhodu v Afriko v sklopu Zdravnikov brez meja. Tako je oče (Sebastjan Cavazza), ki je bil karierist in večinoma odsoten z doma, nenadoma soočen z vrsto vsakodnevnih opravkov in skrbi, povezanih s hčerkama. Kmalu se še bolj poveže z mlajšo hčerko Gajo, ki je slovenska novodobna različica Anice iz Pike Nogavičke, s starejšo, ki ima manekenske aspiracije in noče ničesar jesti, pa imata oba precejšen komunikacijski šum. Prav starejša punca se naivno zaplete v svet spletnega kriminala in jo zadnji trenutek rešita Gaja in njen bistri ter venomer alergični sošolec Matic. Še pred tem razkritjem pa Gaja ugotovi, da je zaškripalo tudi v zakonu njenih staršev, a z iskrenimi pogovori in razumevanjem se nato vse zgladi, čeprav se oče zaplete z njeno učiteljico saksofona.
Največja kemija v filmu se ustvari med Cavazzo in navihano Taro Milharčič, ki v filmu delujeta zelo simpatično in precej avtentično. S svojo iskrivo pojavo venomer navduši tudi Primož Pirnat, tokrat je v vlogi očetovega sodelavca, ki peče obupno neprivlačne torte, prikupna pa je tudi Ajda Smrekar v vlogi malce zadržane Gajine učiteljice saksofona. Preostali liki so precej brezizrazni, še posebej starejša hčerka, ki pade v kremplje spletnega kriminalca in jo odigra Neža Smolinsky.
V Gajinem svetu, podobno kot v Življenju Petra Kauzerja in Prebujanjih, je Bratuša izkoristil vse svoje adute in s sodelavci ustvaril lične interierje in eksterierje, še posebej do izraza pa pridejo trenutki, ko je kuharija v ospredju. V Gajinem svetu pa Bratuša, čeprav zelo plastično, prikaže tudi nevarnost spletnih zlorab pri naivnih mladoletnikih. Temi, ki se je v času prekomerne rabe pametnih telefonov med mladimi še kako treba posvečati in nanjo opozarjati.