Podedovano zlo - najbolj strašen film leta 2018?

Po dolgem času je v kinematografe končno zaplavala grozljivka, ki dokazuje, da ne gre za žanr, ki živi samo zaradi prepletanja že neštetokrat videnih prijemov in preobratov. Režijski prvenec Arija Asterja Podedovano zlo sledi nekaterim najboljšim filmom te zvrsti (predvsem Rosemaryjin otrok Romana Polanskega) in ustvari zelo sofisticirano nočno moro o obsedenosti z demonom in psihološkemu izčrpavanju osrednjih likov.

Podedovano zlo uvrščajo med najbolj srhljive filme leta 2018.
Podedovano zlo uvrščajo med najbolj srhljive filme leta 2018. 

Ari Aster, letnik 1987, je zrasel z grozljivkami. V številnih intervjujih je namreč povedal, da je v New Yorku, kjer je odraščal, prečesal skorajda vse videoteke in si tako polagoma ogledal celotno filmsko zgodovino tega žanra. Pred vpisom na filmsko šolo se je sicer preizkušal v pisanju scenarijev, ko pa je prišel na fakulteto, je kmalu ugotovil, da ga mika tudi režija, predvsem zaradi “strahu”, da bi mu drugi režiserji izmaličili njegov scenarij. Od leta 2011 je posnel nekaj kratkih filmov s skupnim imenovalcem disfunkcionalne družine. Prav ta element tudi tvori osnovno zgodbo njegovega režijskega prvenca Podedovano zlo, ki je po polnočni projekciji na festivalu Sundance postal indie hit leta (deset milijonov dolarjev težak proračun), mnogi pa ga upravičeno označujejo tudi za najbolj strašen film letošnjega leta, saj zelo učinkovito igra na karto primarnih strahov in razkrajanja elementarnih družinskih odnosov.

Babičine skrivnosti

Podedovano zlo se začne s pogrebom babice, za katero pa se na začetku zdi, da nihče pretirano ne žaluje za njo. V pogrebnem govoru njena hči Annie (izjemno čustveno razvrvana Toni Collette) nakaže, da je imela z njo zelo turbulenten odnos. Kasneje, po morda tudi najbolj brutalnem filmskem preobratu leta, omeni še, da se je njen oče izstradal do smrti, brat pa je imel hudo obliko shizofrenije. Anniein mož (umirjeni in spravljivi Gabriel Byrne) in njun sin (prepričljivi Alex Wolff) naj bi bila izvzeta iz tega travmatičnega družinskega okvira, edina, ki pa je trpela za izgubo babice, je bila njena zelo posebna 13-letna vnukinja Charlie (zelo strašljiva Milly Shapiro).

Počasna meditacija o razkroju družine

V nadaljevanju filma spremljamo igro živcev ob odkrivanju družinskih, predvsem babičinih skrivnosti, ki jo mladi Aster z drobnimi indici zelo polagoma stopnjuje brez uporabe konvencionalnih žanrskih prijemov in preobratov. Aster ne uporablja nenadnih hitrih rezov, njegova kamera je počasna, drseča, z velikim številom prvih planov obrazov, s katerimi še bolj poglobi agonične razsežnosti zgodbe.

Čeprav je Podedovano zlo zgodba o že neštetokrat prežvečeni temi obsedenosti z demonom, se Aster s svojim bolj zadržanim pristopom “manj je več” zelo približa klasikam, kot sta na primer že omenjeni Rosemaryjin otrok Romana Polanskega ali Eksorcist Williama Friedkina. Zelo pa se približa tudi redkim novejšim izstopajočim grozljivkam Let The Right One InTomasa Alfredsona in The Witch Roberta Eggersa, ki ju sicer tudi Aster omenja kot najboljša žanrska izdelka zadnjih let. V anale grozljivke pa se bo Asterjeva Charlie zapisala tudi zaradi njenega srhljivega tleskanja z jezikom. Po ogledu tega filma ta zvok ne bo zvenel več nič kaj nedolžno.


Najbolj brano