Namesto “globoko rdeče” vsi odtenki sive

Suspiria Daria Argenta, mojstra italijanske grozljivke (še posebej tako imenovanega podžanra gialla), še danes velja za najpomembnejši italijanski film te zvrsti. Po 40 letih so Argentovi oboževalci dobili rimejk.

Skorajda 40 let kasneje se je eden mednarodno najuspešnejših italijanskih režiserjev ta hip Luca Guadagnino (Pokliči me po svojem imenu, Nemirna obala) odločil posneti rimejk kultne Suspirie in, kot se je izrazil, ustvariti poklon tistim emocijam, ki so ga prevevale ob ogledu izvirnega filma iz leta 1977. In slednje mu je zelo dobro uspelo.

Nov politični kontekst

Guadagnino je dodal nov politični kontekst in zelo spremenil konec, ohranil pa je ogrodje zgodbe, to je prihod mlade ameriške nadebudne plesalke Susy Bannion v Nemčijo, kjer se je želela preizkusiti v plesnem ansamblu zahtevne in zelo skrivnostne madame Blanc. Dogajalni prostor je iz Freiburga premestil v nemirni Berlin leta 1977, ko so ulice pretresale teroristične akcije militantne skupine Baader-Meinhof, to pa je tudi leto, ko je Argentova Suspiria ugledala soj kino platen. Dodal je še nekaj o ozadju Bannionove, in sicer, da ta izhaja iz zelo konzervativne verske skupnosti menonitov, za razliko od Argentove Suspirie pa je Guadagnino zelo hitro dal vedeti, da se za navidez nedolžno pojavo Bannionove skriva nekakšna druga narava. Tudi v predelavi se Bannionova zelo poveže s soplesalko Saro, s katero začneta polagoma odkrivati številne skrivnosti plesne šole, predvsem pa njenih “matron”.

Kameleonska Tilda Swinton

V glavni vlogi se je preizkusila Dakota Johnson, ki sicer za seboj do sedaj nima kakšnih večjih igralskih presežkov, a v tej vlogi precej dobro funkcionira. Njena desna roka Sara je prepričljiva Mia Goth, ki je filmski preboj doživela z vlogo v NimfomankiLarsa von Trierja. Največ ugibanja pa je sprožila eterična Tilda Swinton, ki se je, kot kaže, v zadnjih letih prelevila v specialistko za popolne fizične preobrazbe. Pomislite samo na njeni vlogi Madame M. v Grand Budapest hotel ali ministrice Mason v filmu Snowpiercer, tokrat pa je prekosila samo sebe. Poleg vloge madame Blanc, v kateri je sicer takoj razpoznavna, se je kar nekaj časa ugibalo, kdo je odigral vlogo 80-letnega psihoterapevta Josefa Klempererja. V zaključni špici je bilo navedeno ime popolnega neznanca Lutza Ebersdorfa, več kot mesec dni po premieri na letošnji Mostri pa je Swintonova priznala, da je Klempererja upodobila prav ona, za to vlogo pa so ji dali narediti tudi več protez, med temi tudi penis. A to še ni vse, Swintonova se je tudi prelevila v ekstremno izmaličeno Heleno Markos, ustanoviteljico skrivnostnega kulta.

Utesnjujoče ozračje izvirnika

Čeprav se Guadagnino ni odločil za zelo prepoznavno Argentovo barvno lestvico, v kateri prevladujejo “globoko rdeča”, zelena in modra barva, in je izbral raje vse odtenke sive, pa je s pomočjo zelo talentiranega tajskega direktorja fotografije Sayombhuja Mukdeeproma, ki je znan po sodelovanju s cannskim ljubljencem Apichatpongom Weerasethakulom, vseeno zelo dobro poustvaril utesnjujoče ozračje izvirnika. Argentova Suspiria pa ne bi imela niti pol svojega grozljivega naboja brez sugestivne glasbene podlage italijanske zasedbe Goblin. Zavedajoč se pomembnosti tega dela filma se je Guadagnino “oborožil” s Thomom Yorkom iz zasedbe Radiohead, ki se je navdihoval pri sintisajzerskem krautrocku in ustvaril lahkotnejše glasbeno ozadje, mestoma s skorajda romantičnim zvočnim pridihom (predvsem skladba Suspirium).

Drobni pokloni izvirniku

Poleg tega je Guadagnino film posejal s številnimi drobnimi detajli, ki so pokloni izvirniku, od plesalca androgina, plapolajočih svilenih halj plesalk, grozečih črnih nohtov itd. Nenazadnje je režiserju od izvirne ekipe uspelo pridobiti tudi tedanjo glavno igralko Jessico Harper, ki tokrat igra Klempererjevo ženo, ki je umrla v koncentracijskem taborišču. To pa je tudi največja hiba Guadagninove Suspirie, in sicer če kontekst razdeljenega Berlina in drame z dogajanjem okoli voditeljev skupine Baader-Meinhof služi kot nekakšno nemoteče ozadje, je vpeljava teme holokavsta proti koncu filma precej odveč. Politična kontekstualizacija je sicer področje, ki Guadagninu nikoli ni preveč dobro šlo od rok. Samo spomnimo se nespretne in pavšalne obravnave migrantske krize v Nemirni obali.

---