Hobi detektivka bolj vešča od pravih detektivov

Po ne najbolje sprejeti drugi sezoni Pravega detektiva se je Nic Pizzolatto tokrat odločil za veliko bolj preverjen pristop, ki precej dolguje uspehu prelomne prve sezone z neponovljivima Matthewom McConaugheyjem in Woodyjem Harrelsonom v glavnih vlogah, a visokih pričakovanj ponovno ni izpolnil.

   Zelo pomembno vlogo v razvozlavanju primera ima  tudi bodoča 
žena Waynea Haysa Amelia, ki ju združi prav   izginotje otrok.
Zelo pomembno vlogo v razvozlavanju primera ima tudi bodoča žena Waynea Haysa Amelia, ki ju združi prav izginotje otrok.  

Avtor serije Nic Pizzolatto se je po eskapadi v urbani Kaliforniji v drugi sezoni vrnil v od boga pozabljene kraje in njihove ljudi, ki jih pretrese izginotje dveh otrok. 7. novembra 1980 sta se Will in Julie Purcell odpravila na vožnjo s kolesi, po kateri se nista nikoli več vrnila domov. Kmalu se je začela obsežna iskalna akcija, ki sta jo vodila dva detektiva, samotarski Wayne Hays (Mahershala Ali) in bolj priljuden Roland West (Stephen Dorff). S prihodom žene domov in žolčnega obračunavanja z možem sta hitro ugotovila, da sta otroka odraščala v skrhanem družinskem okolju. Naslednji dan pa je sledilo grozljivo odkritje. Hays, ki ima za seboj eno najtežjih vojnih izkušenj v Vietnamu - bil je slednik v džungli -, se je podal v okoliške gozdove in našel Willovo truplo. Podobno kot v prvi sezoni Pizzolatto daje slutiti, da gre morda za ritualni umor in ni se mogel izogniti niti sektaškim, okultnim indicem, tokrat v obliki slamnate lutke, ki postane glavna sled detektivov v odkrivanju storilca/ev.

Dogajanje se razprostira čez tri časovna obdobja - leto 1980, ko otroka izgineta, leto 1990, ko na dan privrejo novi indici o primeru, ter leto 2015, ko že precej dementni Hays pred televizijsko kamero ponovno obuja vse turbulentne dogodke, povezane z izginotjem otrok.

Odvečno časovno preskakovanje

In tu je že prva in največja težava najnovejšega Pravega detektiva. Namesto konstantnih časovnih preskakovanj, ki jih sicer dvakratni oskarjevec Ali z lahkoto izvaja, Dorff pa ni posebej izstopajoč, bi Pizzolatto dosegel veliko bolj dramatični “who done it” učinek, če bi se odločil za linearno pripovedovanje zgodbe. Sčasoma omenjeno preskakovanje med različnimi fazami raziskovanja primera postane odveč in gledalcu odtegne užitek v pretanjenem in postopnem Pizzolattovem občutku za psihološki oris likov. Zelo pomembno vlogo v razvozlavanju izginotja ima sicer tudi Haysova bodoča žena Amelia, ki ju združi prav omenjeni primer. Amelio, ki je bila učiteljica izginulega dečka, primer globoko pretrese in začne na lastno pest raziskovati ozadje primera.

Ob gledanju najnovejših pravih detektivov pa se ne gre znebiti občutka, da ju hobi detektivka prekaša. Veliko bolj je namreč vešča v pridobivanju informacij in povezovanju le-teh kot preiskovalca, usposobljena za reševanje najtežjih primerov. Žena je napisala tudi knjigo o primeru, a vse do zadnjega se je je Hays izogibal kot hudič križa.

Osladni konec

Preiskovalca sta se tako več kot 30 let vrtela v začaranem krogu (posledično tudi gledalci). To “stanje” traja vse do zadnje, osme epizode. In sicer, če smo po prvih sedmih epizodah dobili občutek, da gre za nekakšno širšo, pedofilsko sistemsko zaroto (Pizzolatto v sedmem delu še vrže bonbonček o morebitni povezavi primera iz prve sezone Pravega detektiva), v zadnjem delu ugotovimo, da je motiv veliko bolj preprost. Toda Pizzolatto se ne zadovolji s tem zaključkom in tik pred koncem 75-minutnega sklepnega dela s še enim preobratom ustvari svoj najbolj osladen in všečen epilog doslej. Prav zaradi slednjega in mestoma preveč očitnega navezovanja na preverjene pristope iz prve sezone je druga sezona Pravega detektiva navkljub številnim kritikam precej bolj izvirna in vznemirljivejša v primerjavi z najnovejšo sezono.


Najbolj brano