Drama o žrtvovanju “prvega človeka”

Damien Chazelle se je v svojem četrtem celovečercu umaknil od njemu ljubega glasbenega sveta in se posvetil filmski predelavi biografije o prvem človeku na Luni Neilu Armstrongu ter ustvaril zelo intimno dramo o osebnem žrtvovanju v službi človeškega napredka.

Filmi čudežnega dečka Damiena Chazella (1985) so se vselej vrteli okoli glasbe, predvsem okoli klasičnega jazza. Ni naključje, da je njegov prvi film Guy and Madeline on a Park Bench muzikal, v naslednjem filmu Ritem norosti, ki je najverjetneje tudi njegov najboljši doslej, imata glavno vlogo špartanski učitelj jazza in njegov zavzeti učenec bobnar, v tretjem pa se je Chazelle ponovno vrnil v svet muzikala in z Deželo La La osvojil kar šest oskarjev, med temi tudi najbolj zaželene za režijo, najboljšo žensko glavno vlogo in fotografijo.

Smrt dveletne hčerke ga je usodno zaznamovala

Prvi človek, ki je sicer nastal po biografiji Jamesa R. HansenaFirst Man: The Life of Neil A. Armstrong, je zgodba o zakulisju predpriprav na veliki met - prvi pristanek človeka na Luni -, predvsem pa o številnih spodletelih poskusih in tragičnih izgubah sodelavcev in prijateljev, ki so bili vključeni v Nasin vesoljski program. Neila Armstronga pa je, kot kaže, še pred tem najbolj zaznamovala veliko prezgodnja smrt njegove hčerke, ki je umrla pri dveh letih zaradi možganskega tumorja, in ga skozi ves film spremlja kot nekakšna senca.

Testnega pilota so velika predanost delu, zagnanost in preudarnost pripeljale do Nasinega projekta Gemini, s katerim so Američani želeli presekati sovjetsko prevlado na področju vesoljskih dosežkov. Nasa zaradi nekaterih zelo tragičnih nesreč in izdatnega vladnega financiranja v ameriški javnosti ni bila deležna velikega odobravanja in je akutno potrebovala veliki met. Tega je uresničila z misijo Apollo 11, ki sta jo nato uspešno izvedla redkobesedni in zadržani Neil Armstrong ter veliko bolj jezični Buzz Aldrin. Škoda le, da je scenarist Josh Singer tedanji zelo zanimivi politično-družbeni kontekst, ki še danes buri duhove, zgolj mimobežno ošvrknil. Veliko več prostora namreč nameni Armstrongovi ženi Janet (odlična Claire Foy) in njunima dvema sinovoma, od katerih vse bolj beži, predvsem zaradi strahu pred priznanjem, da obstaja možnost, da se ne bo nikoli več vrnil domov. Claire Foy blesti kot odločna in potrpežljiva žena, ki pa je prežeta s strahom pred izgubo moža, Ryan Gosling pa s svojo zadržano, odmaknjeno igro odlično ujame precej introvertiranega Armstronga.

Ni tipičen ameriški patriotski film

Damien Chazelle ni ustvaril vizualnega spektakla, kot bi bilo pričakovati za tovrstni film, ampak precej klavstrofobičen izlet v svet vesoljskih poizkusov v 60. letih, ki so bili tedaj bolj ali manj loterija z življenjem. Ko smo v družinskem okolju, pa je Chazellova kamera zelo intimna, skorajda božajoče “mallickovska”, z velikim številom prvih planov. Chazellov Prvi človek tako ni klasičen ameriški patriotski film, izpustil je celo zasaditev ameriške zastave na Luni, ob kar se je obregnil celo ameriški predsednik Donald Trump, ampak veliko bolj intimna zgodba malega človeka, ki je del svojega življenja skorajda popolnoma podredil človeškemu (ameriškemu) napredku.

Ne glede na prikazane temne plati ameriškega vesoljskega programa Prvi človek nedvomno ne bo neopažen pri ameriški filmski akademiji in bo najverjetneje v igri za vse najpomembnejše zlate kipce, Ryanu Goslingu pa se morda obeta tudi njegov prvi oskar.

---