“Druga svetovna vojna ves čas brbota pod površjem”

Moje pesmi, moje sanje ni več le muzikal ali filmska klasika, The Sound of Music je tudi izvrstna nova plošča skupine Laibach, našega največjega izvoznega kulturnega proizvoda, ki bo v četrtek zaradi velikega zanimanja v Novi Gorici nastopil na kar dveh koncertih.

 Foto: Ciril Jazbec
Foto: Ciril Jazbec

NOVA GORICA > Skupina Laibach je s ploščo The Sound of Music, ki jo močno zaznamuje sodelovanjem z duom Silence, že osvojila večino evropskih odrov. V torek bo nastopila v SNG Drama Maribor, 15. maja ploščo v celoti zaigrala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, medtem ko bo 9. maja v Križankah na 50-letnici Radia Študent na sporedu “bolj festivalski program”, napoveduje naš sogovornik Jani Novak.

Motimo vas sredi turneje. Kakšno je vzdušje?

“Podobno kot vreme - variabilno. Tako zgoščena turneja je naporna, gre za psihofizični in socialni eksperiment z velikim tveganjem v vseh pogledih, tudi v smislu avtodestrukcije. Ampak za sedaj smo še živi in se počasi, kot kakšna ranjena vojska iz bogvedi katere ofenzive, plazimo proti domu. Za katerega pa se od tule, iz te perspektive zdi, da sploh ne obstaja.”

Program dveh novogoriških koncertov

V Novi Gorici bo skupina Laibach predstavila program, kakršnega je na evropski turneji: The Sound of Music, Laibach Revisited, Sympathy for the Devil ter nove skladbe iz filma Iron Sky - The Coming Race.

Kako vas sprejema občinstvo? In s kakšni vprašanji vas zasipavajo tuji mediji?

“Po odzivih sodeč nas občinstvo sprejema dobro, enako tudi kritika. Mediji nas v glavnem sprašujejo ene in iste stvari, ki smo jih že stokrat in tisočkrat obrazložili. A tako pač je, živimo v površnih časih večne repeticije in medijskega onesnaženja, kjer se zaradi gozda ne vidi dreves.”

Drži, da je plošča sprva nastala kot nekakšen “stranski projekt”? Da tako obsežna turneja ni bila takoj predvidena?

Pri Laibachu resnično ni stranskih projektov - vse imamo za enakovredne. Je pa res, da je album The Sound of Music izšel z zamikom, saj je bil v veliki meri vezan na gostovanje v Severni Koreji leta 2015, zaradi katerega smo se te glasbe in tematike tudi lotili. Obsežnost turneje pa je pač povezana z ekonomijo same turneje in z interesi trga. Ponavadi opravimo dve krajši evropski turneji na leto, zdaj smo se odločili, da raje izpeljemo eno daljšo. Bo pa seveda nekaj dodatnih koncertov po različnih mestih in prizoriščih tudi še po turneji.”

Muzikal The Sound of Music, ki ga slovenimo v Moje pesmi, moje sanje, je baje močno zaznamoval otroštva vseh članov Laibach. Ko ste se odpravili v Severno Korejo, kjer je celo del šolskega kurikuluma, se je pojavila priložnost poseči po njem. Kaj ste v teh skladbah odkrili po toliko letih? In kaj nagovarja poslušalce danes?

“Že ko smo bili otroci in smo si v kinodvorani prvič ogledali ta film, nam je bilo čudno, spraševali smo se, kaj nas tako zelo privlači na njem, da smo bili takoj pripravljeni postati del Von Trappove družine in se ob grmenju pod odejo stiskati k Mariji oziroma Julie Andrews. Zdaj vemo, da je film bogat v svoji večplastnosti in da ga je mogoče razumeti na zelo različne načine. Originalni film je seveda najprej in predvsem apoteoza hollywoodskih industrijskih standardov in klišejev, vendar je v njem veliko - niti ne tako zelo dobro skritih - perverznih obratov, prepletenih s seksualnimi in psihoanalitičnimi konotacijami. Slavoj Žižek pravi, da film formalno prikazuje avstrijski odpor proti Hitlerju in nacistom, če pa ga pogledate pozorno, vidite, da so nacisti pravzaprav predstavljeni kot abstraktna svetovljanska okupacijska sila, Avstrijci pa zares kot pravi, avtohtoni 'blut und boden' fašisti, tako da je implicitno sporočilo skoraj diametralno nasprotno od eksplicitnega. Ta prikriti obrat je lahko tudi razlog, da je bil film Moje pesmi, moje sanje tako zelo priljubljen, ker pač 'naslavlja naše skrite, mokre, fašistične sanje', pravi Žižek. Trditev je vsekakor zanimiva, saj je večina ljudi, ki so ustvarili ta film, židovskega porekla. Poleg tega je v filmu precej vzporednic, ki vodijo naravnost k neki drugi avstrijski nuklearni družini, in sicer tisti Josefa Fritzla. Nič čudnega torej ni, da Avstrijci tega filma v glavnem ne marajo, ker se jih pač preveč neposredno dotika in jih razgalja.”

Zgodba muzikala se dogaja v predvojni Avstriji, v času “Anschlussa”, priključitve Avstrije nacistični Nemčiji, v ospredju je ljubezenska zgodba in odpor, saj se Von Trapp upre ukazom in se ne priključi nacistom. Je današnja klima res tako zelo podobna tisti pred izbruhom druge svetovne vojne, kot opozarjajo številni umetniki pravzaprav že domala desetletje?

“Druga svetovna vojna se v nekem smislu pravzaprav sploh nikoli ni končala; le potuhnila se je in ves čas brbota pod površjem, tako kot vulkan, z občasnimi manjšimi erupcijami. Na eni strani imamo neobčutljivost široke povojne populacije za vprašanja holokavsta in rasizma, na drugi histerijo, ki jo povzročajo destruktivno usmerjene ekstremistične politične stranke, in še kup drugih neugodnih lastnosti, ki so pač sestavni del kapitalistične tržne usmeritve. Vse to ustvarja idealne pogoje za ponovni izbruh vulkana. Lahko samo upamo, da do velike erupcije ne bo prišlo, za kaj več, recimo za trajno ugasnitev vulkana, pa, kot je videti, nimamo recepta.”

In kaj imajo skupnega Severnokorejci in Avstrijci, ki jim posvečate ploščo?

“Veliko, predvsem seveda skozi prizmo teorije metuljevega efekta. Sodobna zgodovina korejskega polotoka je usodno vezana na dogajanja v Evropi pred in med drugo svetovno vojno, za katero vemo, da je v veliki meri posledica avstrijske genetike, še posebej če upoštevamo, da je druga vojna le nadaljevanje prve, velike vojne. The Sound of Music se je tako začel v Avstriji in nadaljeval v Ameriki, še vedno pa se ni končal v Severni Koreji, kjer je že od formalnega zaključka druge svetovne vojne na oblasti prisilni nacionalsocializem. Celotna nacija, ki sicer zelo rada prepeva in pleše, čaka in upa, da jih domača in mednarodna kongregacija Fritzlov, ki odloča o njeni usodi, spusti iz hermetično zaprte kleti. Če seveda ni že prepozno.”

Kako bi opisali odnos med Laibach in Silence - se ljubimkanje spreminja v kaj globljega, trajnejšega? Na kateri točki ste se najbolj ujeli?

“Ne gre za ljubimkanje, temveč za enostavno in precej pragmatično sodelovanje. Silence ima tisto, česar Laibach nimamo, Laibach pa ima nekaj, česar nima nihče drug. Oboji pa imamo radi dober viski.”


Najbolj brano