“Človek brez inteligentnega humorja preprosto ni pravi človek.”

Fantastične, velikokrat hudomušne, vedno pa človeško inteligentne prigode barona Karla Friedricha Hieronymusa von Münchhausna sodijo med tiste zgodbe, za katere ne vemo, od kod prihajajo, vendar smo za eno ali drugo med njimi gotovo že slišali in vemo zanjo, pa čeprav je nismo nikjer natančno prebrali.

Predstava Baron Münchhausen bo konec tedna zaživela na odru novogoriškega gledališča. Barona igra Kristijan Guček, ženo Marto pa Patrizia Jurinčič Finžgar.    Foto: Jaka Varmuž
Predstava Baron Münchhausen bo konec tedna zaživela na odru novogoriškega gledališča. Barona igra Kristijan Guček, ženo Marto pa Patrizia Jurinčič Finžgar.  Foto: Jaka Varmuž

Prigode, pripisane baronu, ki je resnično živel v 18. stoletju na vzhodu Prusije - danes na območju Litve, Latvije in Rusije - so odsev ljudske zdrave pameti in njenega humorja. Ta velikokrat pretirava, v človeško realnost vpeljuje izmišljene prigode, a celostno gledano nikoli ni prav daleč od resnice. Seveda v prenesenem pomenu. Pripovedi, pripisane baronu Münchhausnu, ki se je kot realna oseba in oficir nemške konjenice udeležil vojaških pohodov proti Turkom, pozneje pa je kot oficir služboval pri Rusih, ki so mu v mestu Kaliningrad postavili spomenik, je prvi popisal nemški literat in knjižničar Rudolf Erich Raspe. Živahne in komične baronove prigode, namenjene tudi otroškemu branju, je nato popisal Gottfried August Bürger.

Lažnivi Kljukec, ki trdi, da govori resnico

Med zgodbami in motivi, nadgrajenimi z ljudsko domišljijo, srečujemo igrivo satirično povest o baronovem potovanju na Luno, o letenju na topovski krogli, o lovu na jelena, ki ga je zaradi pomanjkanja pravih krogel baron zadel z češnjevo peško, žival, ki je ušla, pa je baron srečal naslednje leto, z malim češnjevim drevesom na glavi. Tu so prigode z ženami in ljubicami, ki imajo v sebi vedno zrno soli, pa četudi gre za mitske figure Vulkana in njegove (uradne) žene Venere. Prisotna pa je seveda tudi tista najbolj znana prigoda, ki jo na Slovenskem poznamo pod oznako Lažnivega Kljukca, ki pripoveduje, kako se je baron prijel za lase in se dvignil iz močvirja, ko je s konjem zabredel vanj in se je ugrezal v blatu. Saj res: ali bomo rekli, da v življenju ni velikokrat tako, da se moramo sami, s svojimi rokami, potegniti iz močvirja in ugrezajočih se tal, kjer smo se znašli? A baronu niso verjeli, čeprav je večkrat opozarjal ljudi, da govori resnico. Z znanim jezikovnim - filozofskim - paradoksom: v kraju, kjer vsi lažejo, tudi jaz govorim enako, a trdim, da izrekam resnico.

“Saj res: ali bomo rekli, da v življenju ni velikokrat tako, da se moramo sami, s svojimi rokami, potegniti iz močvirja in ugrezajočih se tal, kjer smo se znašli? A baronu niso verjeli, čeprav je večkrat opozarjal ljudi, da govori resnico. Z znanim jezikovnim - filozofskim - paradoksom: v kraju, kjer vsi lažejo, tudi jaz govorim enako, a trdim, da izrekam resnico.”

V novejšem času (leta 1988) je Terry Gilliam o njem posnel znani fantastično satirični film, ki razpleta nekatere tipične in znane baronove prigode. Ruski avtor Grigorij Gorin (1940–2000), pisec gledaliških iger, pa je leta 1976 napisal povest o baronu Münchausnu, ki v slovenskem prevodu služi za podlago gledališke predstave v SNG Nova Gorica.

Postavitev prigod barona Münchhausna na oder se zdi posrečena izbira, posebno danes, ko smo v vedno bolj tehnizirani družbi vsi izpostavljeni navidezni resničnosti in oblikam imaginacije, ki se oddaljuje od stvarnega človeškega sveta, njegovih eksistenčnih robov in žive fantazije, hkrati pa je naša vsakodnevna družbena dinamika postala - tudi tam, kjer ne bi bilo treba, na primer v čustvenem in fantazijskem svetu - uporabniško usmerjena, racionalno formalna in podrejena kriterijem storilnosti. Ob nenavadnih prigodah našega barona, pa naj gre za njegovo pot na luno, za jelena s češnjevim drevesom, ki mu je vzklilo na glavi, ali pa za ljubezensko, natančneje rečeno, partnersko avanturo, ko si prizadeva, da bi se ločil od uradne soproge, baronice Jakobine, in se poročil z novo partnerico Marto, ki jo ljubi, se lahko le iskreno nasmejimo, na način, ki je danes že redek. Redek zato, ker so prigode docela izmišljene in neverjetne, a hkrati tako prisrčno stvarne in človeku blizu, da nas prevzame smeh v tisti kar najbolj izvirni obliki, ko si mislimo: saj vem, da ni res, a vendar se vse tako zdi, da bi lahko bilo tudi res. To sta smeh in satira v izvirni humanistični obliki, ki širita prostor človekove svobode in njenega duha.

Predstava, ki prihaja ob pravem času

Besedilo ruskega avtorja Gorina, ki ga je prevedel Borut Kraševec, odlikujejo iskrivi dialogi, ki sami po sebi vzpostavljajo inteligentno komedijo, ki nas prestavi v tisto “drugo” stanje fantazijskega literarnega doživljanja, ko sledimo prigodam, ki se verjetno niso nikoli zgodile na takšen način, a nam vseeno doživeto govorijo o človeškem svetu, ker - na svoj način duhovito - uprizarjajo stvari, ki med ljudmi vedno so. Pa tudi v naših glavah.

Rekli smo inteligentna komedija, ker gre v igri resnično ves čas tudi za to, da bi izpričali nekaj resnice. Baron zavrača človeške formalizme in prilagodljivost družbe; bliže mu je Giordano Bruno kakor Galilej, ki se je bil na sodišču pripravljen podrediti nareku oblasti in zanikati svoje spoznavne trditve. Do resnice se naš baron Münchhausen želi dokopati tudi na izviren, lahko celo rečemo filozofsko verodostojen način, saj ves čas preigrava obliko mišljenja, spričo katere ugotavljamo, da je ves ontološko obstojni svet, v katerem živimo, tako ali drugače plod naših izjav ali besed. S svojimi mislimi in besedami vzpostavljamo realnost, ki jo imamo za resnično.

V mali, ožji in strokovni obliki, temu pravimo performativna izjava. To so tiste izjave, s katerimi ob njihovem izrekanju dejanje tudi izvršimo. Najbolj preprosta oblika je izjava “obljubim”: s tem, ko to izrečem, dejansko tudi izvršim dejanje. A takšnih izjav je vse polno, v duhovnem svetu pa tudi v naši vsakdanjosti. V sodobni filozofiji je to razsežnost pojasnil angleški filozof jezika John Austin, že nekaj desetletij pred njim pa je o istih pojmih in vlogi izjav zelo inovativno in prodorno pisal jezikoslovec pater Stanislav Škrabec. V igri Grigorija Gorina o baronu Münchhausnu je vse polno duhovitega preigravanja te implicitne strategije jezika in vzpostavljanja resničnosti, ki nas kot gledalce in pozorne poslušalce iz prizora v prizor prestavlja v prisrčen, resničen smeh. Baron si je zamislil, da bi se od baronice ločil, z novo izvoljenko Marto pa poročil kar na isti dan. Logično, tako bi kar najhitreje vse opravil. Za dan pa je izbral dvaintrideseti maj. A glej zlomka: sodišče je ugotovilo, da ta dan ne obstaja. Kako ne obstaja? Verjetno ni napisan na koledarju, pa čeprav vse drugo - baronica in njen soprog, sin, služabnik, sodnik, vse obstaja. Postopek je zato treba odložiti. Nasploh bi baronica in sin na sodišču rada dokazala, da je baron nor … A tega se spet ne da kar tako zlahka dokazati.

Igra o baronu Münchhausnu se razpleta in zapleta, spravlja nas v smeh, pa tudi do kar pravih spoznanj … Človek brez inteligentnega humorja preprosto ni pravi človek.

O igri in baronu, ki si je marsikaj mogoče res samo pametno izmislil, pa lahko rečemo, da to nikakor ni predstava za otroke, kot bi morda sklepali, ampak še kako resna satirična komedija za odrasle.


Najbolj brano