Brkača, ki sta krojila zgodovino

Drug za drugim sta izšla jubilejna albuma, posvečena našima najslavnejšima brkačema: Rudolfu Maistru, ki je pred stoletjem s svojimi borci ubranil severno mejo Slovenije, in Ivanu Cankarju, čigar 100. obletnico smrti obhajamo prav danes.

LJUBLJANA > V albumu Rudolf Maister: sto let severne meje, izdanem pri Mladinski knjigi, je predstavljen neustrašen vojaški strateg ter pesnik in slikar, v albumu Ivan Cankar: literarni revolucionar, izdanem kajpada pri Cankarjevi založbi, pa avtor izjemno obsežnega in raznolikega opusa.

Vojak z ogromno knjižnico

Rudolf Maister (1874-1934) je s svojimi borci odigral pomembno vlogo ob koncu prve svetovne vojne in v času oblikovanja Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov. Njegovo življenjsko pot, ki je iz rojstnega Kamnika segla v Ljubljano, Maribor in Unec, je z vsemi vidiki portretirančeve osebnosti, od umetniško-ustvarjalnega delovanja do politično-vojaškega, opisal dr. Mihael Glavan. Na nedavni predstavitvi je Maistra opisal kot človeka poguma in rojenega voditelja, ki so mu vojaki in drugi brez zadržkov sledili.

Poznala sta se

Rudolf Maister (1974-1934) in Ivan Cankar (1876-1918) sta se poznala in celo sodelovala. Maister je bil namreč zunanji član Zadruge, gimnazijskega skrivnega društva, katerega najslavnejši člani so bili predstavniki slovenske moderne: poleg Cankarja še Župančič, Kette in Murn.

A ni bil le neustrašen vojaški strateg, branitelj severne meje, ki se je “znal v odločilnih trenutkih odločati pravilno in hitro”, pač pa tudi pesnik, slikar ter po besedah dr. Vlaste Stavbar tudi velik ljubitelj slovenske besede in knjig. Njegova ljubezen do zbiranja knjig je zrasla v knjižnico s skoraj 6000 enotami gradiva. Kot je pojasnila skrbnica Maistrove knjižnice pod okriljem Univerzitetne knjižnice v Mariboru, je bogato zbirko zasnoval do leta 1912 in jo nato dopolnjeval. Potovala je v mesta njegovega službovanja, po ohranjenih zapisih pa je bila urejena v štirih omarah: v prvi je bilo slovensko časopisje, v drugi slovenska poezija, v tretji zgodovinska dela in v četrti stare slovenske knjige, med njimi Dalmatinov prevod Biblije. Med drugo svetovno vojno je bila knjižnica ogrožena, skrili so jo v Zagreb, leta 1946 pa jo vrnili v Maribor. Leta 2014 so jo uredili, kakor je bila že v Maistrovem mariborskem stanovanju, pred dnevi pa so jo razglasili za kulturni spomenik državnega pomena.

V Maistrovem albumu ddr. Igor Grdina piše o odločilnih dnevih novembra 1918, Alenka Puhar o materialnih izrazih ohranjanja spomina na Maistra, dr. Milček Komelj se je posvetil portretirančevemu likovnemu ustvarjanju in spomenikom ... Študije o Maistrovi vsestranski ustvarjalnosti so prispevali še drugi. Bogat izbor dokumentarnega in slikovnega gradiva je opravil Primož Premzl, ponatise spominskih člankov pa je pripravil Aleš Berger. V albumu je ponatisnjena Maistrova pesniška zbirka Kitica mojih iz leta 1929, objavljen je tudi seznam vseh uglasbenih Maistrovih pesmi.

V Cankarjevi senci

Včeraj so pri Cankarjevi založbi predstavili še album Ivan Cankar: literarni revolucionar, ki poleg bogatega slikovnega gradiva prinaša pregled literatovega življenja in dela. Urednik dr. Aljoša Harlamov je na novinarski konferenci povedal, da je k ustvarjanju albuma povabil profesorice, ki širši javnosti niso znane kot preučevalke Cankarjevega dela. S svojimi besedili so “doprinesle kar precej novih uvidov in pregledov ter dokazale, da je Cankar še vedno aktualen in svež avtor, ki ga je treba vedno znova brati”, je dejal Harlamov. In dodal, da Cankar ni sijajno opisal zgolj Slovencev, temveč tudi splošno človeško zavest.

Dr. Mateja Pezdirc Bartol se je posvetila dramatiki, dr. Irena Novak Popov poeziji ter esejistiki in publicistiki, dr. Alojzija Zupan Sosič pa je analizirala pisateljeve romane in po oceni Harlamova prišla do nekaj presenetljivih spoznanj. Delo zaokrožuje prispevek sicer bolje znane preučevalke Cankarjevega dela dr. Jožice Čeh Steger, ki se je posvetila kratki prozni.

Za uvodno biografijo je poskrbel kar Harlamov in jo precej stvarno zastavil: “Prizadeval sem si govoriti o dejstvih, ne pa psihoanalizirati Cankarja - vsaj ne preveč. Želel sem predstaviti, kakšen je pravzaprav bil in kakšen se nam kaže skozi preučevanja, pisma, zgodovino in malo tudi skozi svoja dela.” Urednik je poudaril še, da je Cankar s svojim delom povzročil revolucijo in za vedno spremenil pokrajino slovenske književnosti. Na vsakogar, ki je odtlej pisal v slovenščini, je neizbežno padla Cankarjeva senca. “Kar je včasih dobro, včasih pa prekletstvo,” je sklenil Harlamov.  

---