Nebodigatreba Varnostni svet
Že to, da se v javnem političnem diskurzu pred glasovanjem o nestalnih članicah Varnostnega sveta Združenih narodov ne govori o vsebini slovenske kandidature, temveč večinoma o zaslugah in odgovornostih ob morebitnem neuspehu oziroma uspehu, priča o nezrelosti in infantilnosti slovenskega političnega razreda. Tako kot sto drugih stvari je omenjena kandidatura postala predmet prepira med obema poloma, priložnost, da bi osmislili slovensko zunanjo politiko, pa je očitno spet zamujena. Akterji se ne zavedajo, da članstvo v Varnostnem svetu ne sme biti cilj, ampak zgolj sredstvo za doseganje ciljev. Ali je Slovenija prvo članstvo v Varnostnem svetu leta 1998 in 1999, ko še ni bila članica EU, izkoristila za kakšno povečano gospodarsko sodelovanje, za več neposrednih tujih investicij kakšne bolj oddaljene države, za prihod kakšnega našega podjetja na nov trg? Je tisto članstvo komu ostalo v spominu po kakšnem preboju ali globalni iniciativi? Skratka: kaj bo Slovenija sploh počela s članstvom v Varnostnem svetu? Ali sploh ima gospodarske in človeške resurse, tudi ambicije, da izkoristi ta položaj?
Da, članstvo prinaša večjo prepoznavnost in prestiž. Okrepljena diplomatska ekipa si bo nabrala prvovrstne izkušnje in ugled, za marsikoga bo to vrhunec diplomatske kariere. A nacionalni cilji ne morejo biti nedoločni v smislu prizadevanja za demokracijo, mir, spoštovanje načel OZN ,,,, temveč imajo vedno svojo ekonomsko logiko.
Akterji slovenske kandidature se ne zavedajo, da članstvo v Varnostnem svetu ne sme biti cilj, ampak zgolj sredstvo za doseganje ciljev.
Kot odgovorna članica mednarodne skupnosti je Slovenija storila prav, da kandidira. Pri tem ima zasluge tako Janševa vlada, ki je privolila želji ZDA, kakor tudi Golobova, ki je z vso resnostjo nadaljevala s kampanjo. Da je vloga Varnostnega sveta zreducirana na potrjevalca že sprejetih odločitev in sprejemalca leporečnih resolucij, je postranskega pomena. In čeprav se na prvi pogled zdi, da nedemokratična in na pol izolirana Belorusija nima nobenih možnosti, geostrateška in ideološko-politična razmerja moči kažejo, da nič ni vnaprej odločeno. Marsikatera država v Afriki in Aziji z nenaklonjenostjo gleda na vsemogočno prevlado zahodnoevropskega modela družbenega razvoja, zato se naslanjajo na sile, ki se predstavljajo kot njegov antipod, torej Kitajsko, Rusijo. V športnem jeziku pa je Slovenija pred jutrišnjim glasovanjem v Generalni skupščini OZN precejšen favorit. Belorusija je tako kot njena sponzorka Rusija z oboroženim napadom in vojnimi zločini v sosednji državi izgubila dobršen del kredibilnosti. Sicer tudi slovenska kredibilnost na mednarodnih odrih zaradi pogostega pranja domačega umazanega perila ni ravno visoka, a v konkurenci z Belorusijo bi morala zadostovati.