Svoboda nutrijam - smrt ekosistemu
Kmalu zatem, ko so iz Krajinskega parka Ljubljansko barje sporočili, da bodo na območju parka začeli s popolnim odlovom nutrij, ukrep pa je podprl tudi sam ljubljanski “el Padrino” Zoran Jankovič, je na spletu vzniknila peticija za zaščito teh, nekaterim prikupnih, drugim pa odvratnih živalic.
Zagovorniki pravic živali pravijo, da človek presoja (ne)koristnost in (ne)upravičenost bivanja neljudi kljub dejstvu, da je odgovoren za množično izumiranje vrst, stroka in kmetje pa bentijo čez nutrije, češ, da uničujejo pridelek in ogrožajo celoten ekosistem. Že res, da so nutrije na naša tla prišle iz krznarskih farm in so zato plod nekega živalsko-industrijskega kompleksa, a treba je reči bobu bob in si priznati: nutrija je invazivna tujerodna vrsta, ki pri nas nima naravnega predatorja, z odžiranjem obvodne vegetacije ogroža domorodne vrste, povzroča škodo na nasipih in kmetijskih površinah. Stroka je enotna: odstrel je najboljši način obvladovanja populacije.
Pobijanje živali vse povprek je nesmiselno, kajpada, celo zavržno dejanje, a zdi se, da so borci za pravice živali v tem primeru malce “izgubili kompas.”
Kako bi nutrija reagirala na kastracijo ali sterilizacijo, ne vemo, sploh pa ne, kako bi preživela po vrnitvi v naravo. Pobijanje živali vse povprek je nesmiselno, kajpada, celo zavržno dejanje, a zdi se, da so borci za pravice živali v tem primeru malce “izgubili kompas”. Nutrija je nesporno škodljiva za naše obvodne ekosisteme, z naraščanjem temperatur se bo še hitreje množila in njeno populacijo je treba obvladati. Kje smo bili do zdaj?
Podobna zgodba, kot jo danes pišejo nutrije, se že vrsto let odvija okoli invazivnih želv rdečevratk, ki kot večja in agresivnejša vrsta izpodrivajo našo edino domorodno vrsto, močvirsko sklednico. Tako kot nutrijo je tudi rdečevratko v naših vodah naselil človek. Prikupne, dolgožive hišne ljubljenčke, za katere ni mogel (ali se mu preprosto ni ljubilo) več skrbeti, je spustil v naravo, kjer so naredili, milo rečeno, 'štalo'. Kljub temu, da v Škocjanskem zatoku že leta uspešno omejujejo populacijo teh želv, borci za pravice živali o tem v veliki meri molčijo.
Zanimivo je tudi, da se v odločitve stroke - za katero je vlada zatrdila, da jo bo nesporno podpirala - vmešavajo ljudje iz ožjega kroga predsednika vlade. Če bi Tina Gaber k podpisu peticije proti odstrelu nutrij pozvala kot predstavnica nevladne organizacije, zadeva ne bi bila sporna. Ko se je javno izpostavila kot premierjeva partnerka, pa se je njena vloga spremenila. Enako se je zgodilo pri vprašanju prehrane in pri odstrelu medvedov. Ker premier (še) ni zavzel stališča glede odstrela nutrij, morda še ni čas za obsodbe o dvoličnosti, a razmislek o odnosu vlade do stroke in poseganju premierju najbližjih v strokovne odločitve ni odveč.