Pogovorimo se o umiranju

Iz ust zagovornikov evtanazije ali vsaj pomoči pri samomoru pogosto pride trditev, da bi ti postopki ljudem pomagali dostojanstveno končati življenje, preden bi to postalo životarjenje. Ob težkih boleznih, ki prizadenejo veliko ljudi in njihovih svojcev, ter hudih stiskah in bolečinah, ki včasih spremljajo umiranje, niti zagovornikov niti nasprotnikov umetne prekinitve življenja ne gre označiti za zlohotne in slabe. Oboji - vsak na svoj način - želijo sebi in svojim bližnjim v zadnji etapi življenja le najboljše.

Dolžni pa smo se ob tej temi vprašati, kaj je to dostojanstvo in životarjenje. Ali človek, ki ne more sam uravnavati svojih fizioloških potreb in je odvisen od tuje pomoči, izgubi dostojanstvo, ali oseba, ki je priklenjena na posteljo in objektivno gledano trpi, životari? V družbi, kjer štejejo le mladost, vitalnost in užitek, kjer se otrok ne vozi na pogrebe in kjer so onemogli zaradi današnjega tempa življenja umaknjeni iz družin v domove za ostarele ali v bolnišnice in se tam dogaja tudi umiranje, postaja dostojanstvo vedno bolj povezano z vitalnostjo in zdravjem, životarjenje pa je vse, kar človeka ovira pri uživanju. V resnici pa je prav nasprotno: življenje zgolj za uživaštvo je šele pravo životarjenje.

Dejstvo, da na Primorskem sploh še nimamo mobilne paliativne enote, v regijah, kjer te enote so, pa jih je treba še okrepiti in nadgraditi, kaže, da naša družba sploh še ni opravila osnovne domače naloge.

Gerontolog dr. Jože Ramovš je pred leti v našem intervjuju dejal, da se zdravi in močni le ob šibkih in onemoglih lahko naučijo empatije in sočutja ter izrazil skrb, da bo šla Evropa po poti uničevalnih ideologij. “Moč zdravih in nemoč onemoglih sta neločljiva celota: onemogli preživijo samo ob pomoči drugih, močnim pa samo čuteča pomoč šibkim omogoči, da njihova moč ne podivja v maligni razvoj.”

Zdravnica Mateja Lopuh, ki vodi gorenjsko mobilno paliativno enoto in se vsak dan srečuje z umirajočimi, je v našem intervjuju dejala: “Upam in verjamem v družbo, ki je ljudem sposobna ponuditi več kot samo evtanazijo. To se mi zdi takšna degradacija življenja; človeku sporočamo, če nisi zadovoljen, nič ne zmoreš in misliš, da ti nihče ne more pomagati, imaš možnost, da umreš. Če je to vse, kar smo zmožni ponuditi, me to zelo skrbi.”

Družba bi morala neozdravljivo bolnim najprej ponuditi dobro paliativno oskrbo, ki poskrbi tako za obvladovanje bolečin, ki jih doživljajo umirajoči, kot za čustveno in psihološko oporo njim in njihovim svojcem. Dejstvo, da na Primorskem sploh še nimamo mobilne paliativne enote, v regijah, kjer te enote so, pa jih je treba še okrepiti in nadgraditi, kaže, da naša družba sploh še ni opravila osnovne domače naloge. Aktualne razprave o evtanaziji so lahko dobre vsaj zaradi tega, da okrepijo zahteve po zapolnitvi teh vrzeli in da se ljudje zaradi njih začnemo pogovarjati o umiranju.


Preberite še


Najbolj brano