Znanje je, išče se še modrost
Četrtek je bil pomemben dan za koprsko akademsko skupnost: tako za Univerzo na Primorskem, ki je dobila novo staro rektorico dr. Klavdijo Kutnar in torej nadaljuje po istem kursu, kot za Znanstveno raziskovalno središče Koper, saj so svečano odprli prenovljeno Borilnico, prostorno palačo, ki bo poslej med drugim dom raziskovalcev benečanske zgodovine, obenem pa so ustanovili še novega med številnimi inštituti, ukvarjal se bo z vinogradništvom in vinarstvom.
ZRS Koper je bilo pred skoraj tremi desetletji ustanovljeno kot popek akademskega razvoja Istre in celotne Primorske. V njem so se povezale energije za ustanovitev lastne univerze, za kar je takrat zelo potentno poslovno okolje s hitro razvijajočimi se banko, zavarovalnico, naftnim trgovcem, logistom in pristaniščem izkazalo precejšnjo podporo. Videti je bilo, da so sojenice naklonjene tretji slovenski univerzi in da zna postati pomembna protiutež ljubljanski in mariborski, obenem pa v slovenski akademski prostor prinesti sredozemsko širino, okus morja in večjo barvitost. Od univerze si je veliko obetalo tudi lokalno okolje: da bo akademska elita postala vitalni del skupnosti, da bo znanje odprlo nove registre in da bodo tukajšnje dejavnosti z refleksijo, temelječo na znanstvenih spoznanjih in širini, stopile na še bolj smelo razvojno pot.
Okolje je bilo akademski skupnosti vselej naklonjeno, zlasti občina, ki je za razvoj fakultetnega izobraževanja in za raziskave namenila najlepše palače.
Kmalu se je začelo zatikati. Nova Gorica je šla po svoje, na nek drugi tir, na portoroški pomorski fakulteti akademska skupnost ni bila pripravljena na pot po novem morju, v Ljubljani se je bilo treba boriti za del kolača, ki sta si ga dolgo delili le dve ustanovi. Koprska akademska zgodba se je po nadebudnem začetku razklala: ZRS se je vrnilo h koreninam, Univerza na Primorskem pa je krenila na pot, ki je bila v kar znatni meri odmik od marsičesa, za kar so se akademski prvoborci zavzemali. Obe ustanovi sta zdaj pomemben del slovenske akademske scene, obe sta uspešni, s številnimi mednarodnimi referencami in pridobljenimi projekti, Koper sta vpisali na svetovni akademski zemljevid.
Okolje je bilo akademski skupnosti vselej naklonjeno, zlasti občina, ki je za razvoj fakultetnega izobraževanja in za raziskave namenila najlepše palače. Zahtevno in nehvaležno je tehtati, ali so dejavnosti v njih učinkovite tudi za mesto in meščane. Morda ne razumemo vsega, pa vendar se je težko znebiti občutka, da univerza s skoraj 6000 študenti ter nekaj sto profesorjev in raziskovalcev, niso poživili mestnega utripa in v okolje ne sevajo vseh energij, za katere so snovalci tretjega slovenskega akademskega stebra upali, da jih bodo. No, nikoli ni prepozno, še najmanj v svetu znanja.