Mojster in Margareta znova vabita

Uprizoritev Mojstra in Margarete v odrski priredbi in režiji romunske režiserke None Ciobanu je oktobra doživela premiero na velikem odru novogoriškega gledališča. Zaradi spleta različnih okoliščin, predvsem bolezni, pa so bile vse ponovitve prestavljene na konec sezone.

Tako se bomo lahko konec maja in v začetku junija soočili “z vrhunsko gledališko umetnostjo”, kot je premiero laskavo ocenil Marij Čuk, ki je v recenziji še zapisal: “Mojster in Margareta se kaže na novogoriškem odru kot čista uprizoritev z jasno naracijo in poudarki na vseh ravneh Bulgakovovega revolucionarnega eksperimenta.” Izpostavil pa je tudi izjemno ansambelsko igro: “Ansambel petnajstih igralk in igralcev je opisano valovanje (danes bi ga lahko krstili celo za postmodernistično) spremenil v umetniško obarvanost in barvitost s širokim razponom kreativnosti in izrazito, avtohtono, individualno izklesanimi podobami, združene v celoto, skupinsko sliko, čeprav bi lahko delovale tudi ena po ena, samostojno, tako močna je bila karakterizacija posameznih likov.”

V septembrski prilogi Tantadruj smo objavili odlomek iz intervjuja z režiserko, zdaj pa želimo vabilo k ogledu predstave dopolniti z odlomkom iz esejističnega razmišljanja Mirta Komela, ki je svoj prispevek v gledališkem listu sklenil:

“Navsezadnje se tudi Margareta speča z 'zlim' Hudičem, da bi lahko svojemu Mojstru storila 'dobro', prav tako kot dvomi najedajo Poncija Pilata, ko se pogovarja z neprištevnim Ješuo. Jezus in Hudič - 'Ješua' in 'Woland' iz Mojstra in Margarete - sta konec koncev dve plati istega boja, ki se bije v vsakem izmed nas. Vem, to je najstarejša zgodba, kar jih lahko nekdo pripoveduje, in vendar se mi zdi, da v vsakokratnih okoliščinah (historičnih), ko se v tednih odvijejo meseci zgodovinskih izkušenj, ali povsem vsakdanjih, ko se mesece in mesece nič ne zgodi, smo vedno znova postavljeni na preizkušnjo, ki nas spravlja v skušnjavo, da bi se zaradi vsega tega, kar se dogaja okoli nas, naposled preprosto predali in prodali s podpisom 'pakta s hudičem'. Še zlasti pa se mi zdi, da to drži za mlade ljudi - in od teh še posebej za tiste, v katerih utripa umetniška žilica -, saj so rojeni v svet, ki si ga niso sami izbrali, in v okoliščine, ki jih niso sami ustvarili.

In zato je poleg direktnih etičnih maksim, ki nam jih Bulgakovov roman Mojster in Margareta daje - na primer sloviti naslov prvega poglavja: 'Nikoli se ne pogovarjajte z neznanci' (šalim se, seveda) - tukaj nemara najpomembnejša ta najneposrednejša faustovska dilema, ki nam jo njegovo delo še danes hudičevo dobro zastavlja (s tem pa mislim smrtno resno), sledeča: Za kaj bi pa ti bil pripravljen prodati svojo dušo hudiču?”

---