“Ko se teater naseli v duši, te nikoli več ne zapusti”

Inspicientka in rekviziterka Sonja Kerstein je krstila nad dvesto premier Slovenskega stalnega gledališča. Vsake se spominja, celo detajlov uprizoritev, želja igralcev in predvsem režiserjev, saj je bila njena naloga tako poskrbeti za nemoten potek vaj in predstav kot tudi za koordiniranje povezave znotraj delovne ekipe. Zakulisje, od inšpicientske kabine do rekvizitarne in garderob, je bilo njeno okolje, po vsaki premieri pa je stopila na drugo stran zavese, da je lahko posnela aplavz, ki je bil zanjo pečat delovnega procesa, dolgih dnevov in večerov v tesnem stiku z ustvarjalnim vrenjem.

Inšpicientka Sonja Kerstein je upokojitev praznovala z igralsko in 
tehnično ekipo, a tudi z nepričakovano medijsko pozornostjo.  Foto: Luca Quaia
Inšpicientka Sonja Kerstein je upokojitev praznovala z igralsko in tehnično ekipo, a tudi z nepričakovano medijsko pozornostjo.  Foto: Luca Quaia

Njen glas je odločno in hkrati prijazno odmeval pred vsako vajo in predstavo kot klic na delo in zbranost. Nikoli ji ni bilo vseeno za ustvarjalni razvoj, saj je pozorno sledila vsem konceptom, navodilom, smernicam in kmalu razumela, kako bo domače občinstvo sprejelo novo uprizoritev. Upokojitev je vedno velika sprememba, v življenju gledališčnika pa verjetno še večji preobrat. “V zadnjih mesecih sem bila hkrati vesela, da sem zaključila delovno dobo, in zelo žalostna, ker bom pogrešala oder in zakulisje. Težko bi opisala te emocije; po štiridesetih letih in pol ni enostavno,” nam je iskreno povedala Sonja Kerstein.

Ste ta poklic izbrali, ste se mu približali po naključju, je bil v sozvočju z vašim značajem in željami?

“Prišla sem bolj po naključju, a sem vzljubila delo in okolje. V hipu sem razumela, da je pravi poklic zame in sem še danes prepričana, da ne bi bila sposobna delati nič drugega. Kasneje sem tudi ugotovila, da ko se teater naseli v duši, te nikoli več ne zapusti. Se ga preprosto nalezeš. Zanima te vsaka sekunda umetniškega procesa, od bralne vaje do vznemirljivega trenutka, ko pridejo na vrsto rekviziti, kostumi, luči in nazadnje premiera! Ko se publika prvič sooči s predstavo, čutiš napetost in veselje, saj upaš, da bodo lahko obiskovalci uživali ob ogledu, tako kot smo mi v času, ko smo se pripravljali na ta dogodek.”

Bi našteli glavne značilnosti, ki so nujno potrebne za vaš poklic?

“Sposobnost ustvarjanja dobrega odnosa in vzajemnega zaupanja z režiserji, kolegi, igralci, vsemi člani delovne ekipe. Tudi prilagodljivost in predanost sta nujno potrebni, saj veliko žrtvuješ tovrstnemu poklicu: ne poznaš veliko prostih večerov, zamujaš na rojstnih dnevih tvojih najbližjih, dejansko živiš za gledališče. Za opravljanje svojih nalog potrebuješ zelo dober spomin, ker vsaka napaka lahko sproži verigo problemov na predstavi. V vseh teh letih si nisem zapisovala veliko stvari, v glavnem sem si zapomnila potrebe vsake uprizoritve. Natančnost je nujna, tako kot sposobnost odločnega koordiniranja skupin. Zame je najlepše delo na svetu. Mladim, ki bi želeli pristopiti k teatru, pa bi predvsem rekla, da morajo najprej čutiti ljubezen to tega okolja in poklica.”

Inšpicient je najtesnejši sodelavec umetniške ekipe. Koliko je to zahtevno tudi iz človeškega vidika?

“Odnosi, ki jih vsakič lahko ustvariš z umetniki, so neprecenljivi. Vsak režiser ima svoj pristop in način dela, ki ga je treba razumeti v zelo kratkem času, da bo delo lahko učinkovito od samega začetka. Igralci pa morajo zaupati v inšpicienta, v njegov občutek odgovornosti in v natančnost pri izvedbi vseh navodil, da bodo lahko ustvarjali brez nepotrebnih napetosti. Tudi z ostalimi kolegi so dobri odnosi nujni za čim bolj profesionalno in plodno delo, saj je uspeh odvisen od sodelovanja vseh. Moje inšpicientske knjige so polne spominov, saj so režiserji in ustvarjalci večkrat zapisali svoje misli in posvetila.”

Kaj vam je bilo najbolj všeč in katera je bila najzahtevnejša dolžnost?

“Najlepše je delo z igralci, sam proces dela do premiere. Obožujem premiere in aplavz občinstva. Ko režiser zaključi svoje delo, čutiš odgovornost, da skrbiš za upoštevanje vseh njegovih želja in navodil na vsaki ponovitvi, in to mi je bilo v veliko čast in veselje. Težko bi pomislila na najzahtevnejšo plat dela ... mogoče je bilo v vseh teh letih najtežje parkirati, ko sem prihajala na delo.”

Bi se lahko kjerkoli vživeli v svet gledališča ali so razmere SSG bistveno vplivale na vaš pristop k delu?

“Nisem poskusila drugje. Moram pa priznati, da ima naše gledališče poseben status, položaj, značaj, saj je teater na meji in njegovo zgodovino je zaznamoval pretok umetnikov z vseh krajev, tako kot evolucija multikulturnega prostora skozi desetletja. To smo doživeli znotraj gledališča in mislim, da sem ostala edina, ki je sodelovala tako s starejšo generacijo igralcev, s katerimi je gledališče zaživelo v sedemdesetih in osemdesetih letih, kot tudi z mladimi, perspektivnimi igralci in režiserji današnjega časa.”

Kaj je oder?

“Je moj svet, stičišče igralcev in občinstva, prostor, kjer živijo emocije, življenjske zgodbe, magija umetnosti.”

Boste odslej zahajali v gledališče kot gledalka?

“V tem trenutku ne bi vedela. Z veseljem bi prihajala na generalke, saj bi težko sedela v dvorani, ker me pritegne vse, kar se dogaja za odrom.”


Najbolj brano