Zvezde ne padajo z neba, prvaki se rodijo

Športna pozornost je nedvomno vezana na športne junake. V Sloveniji se lahko v zadnjih letih pohvalimo z asi, ki imajo globalne razsežnosti in jih lahko brez zadržkov umestimo med zvezde.

Zvezde ne padajo z neba in tudi športni šampioni se ne rodijo vsak dan. Logično, na zmagovalnem prestolu je prostor le za enega. Športni dogodki so najbolj demokratične arene za merjenje sposobnosti, preizkus veščin in preigravanje taktičnih načrtov. Za povrh potekajo v živo, pred avditorijem, ki stiska pesti na prizorišču samem, v priljubljenih navijaških zbirališčih ali zgolj v domačem naslanjaču.

Slika včasih pove več kot tisoč besed, čemur je težko oporekati. Tako kot ima noč svojo moč, je tudi televizija z neposrednimi prenosi poskrbela, da je šport prišel v vsak dom. Gotovo je vplivala tudi na športno kulturo. Ali je poskrbela za njen dvig ali zdrs, pa je drugo vprašanje.

Ustno izročilo, obrtniške fotografije, mojstri pisane besede, markantni radijski glasovi so znali pričarati športne dogodke in pri tem spodbuditi domišljijo. Tako se je prebujala športna javnost, ki se je močno razširila s televizijo. Slika včasih pove več kot tisoč besed, čemur je težko oporekati. Tako kot ima noč svojo moč, je tudi televizija z neposrednimi prenosi poskrbela, da je šport prišel v vsak dom. Gotovo je vplivala tudi na športno kulturo. Ali je poskrbela za njen dvig ali zdrs, pa je drugo vprašanje.

Je pa prinesla športne obrede oziroma rituale, ki so ostali v narodni zavesti. V 80. letih so bili to skupinski ali družinski ogledi prenosov tekem v alpskem smučanju, ki sta ga, čeravno je po prvi slovenski (in jugoslovanski) medalji na svetovnih prvenstvih leta 1982 posegel Boris Strel, nepozabno olimpijsko odličje pa je dve leti pozneje v Sarajevu prav tako v veleslalomu privozil Jure Franko, poosebljala Bojan Križaj in slalom.

Ni si težko priklicati v spomin podob iz tedanjega časa. Gibljive slike kažejo značilno Križajevo premikanje prstov na smučarskih palicah, preden se je pognal iz startne hišice v boj s slalomskimi količki, ki so takrat neredko leteli po progi in se zapletali med smuči. Križaj je imel to smolo ali pa srečo, da je tekmoval v obdobju njegovega vrstnika Ingemarja Stenmarka. Šved je bil v drugi polovici 70. in prvi polovici 80. let v obeh tehničnih disciplinah praktično nepremagljiv.

V veleslalomu je Stenmark zabeležil 46 zmag, v slalomu jih je dodal še 40 in do pred kratkim, ko ga je presegla Američanka Mikaela Shiffrin, držal absolutni rekord po številu prvih mest v svetovnem pokalu v alpskem smučanju. Ker je Šved tekmoval na naših “elankah”, smo nekoliko lažje sprejemali dejstvo, da je Križaj ostal “le” pri osmih (slalomskih) zmagah. Ob tem pa je imel še 25 uvrstitev na oder za najboljšo trojico. Na najvišjo stopničko se je praviloma zavihtel prav Stenmark, Križaj pa se je potegoval za položaj najboljšega drugega.

Je pa res, da smo sleherno tekmo, v kateri je prehitel Šveda, dojemali skoraj kot nacionalni praznik. Zmage so bile nadvse sladke, pri čemer še zdaj pomnimo prizorišča in pripadajoče letnice, ko se je Križaj zavihtel na najvišjo stopničko . Ni lahko tekmovati v dobi in senci serijskih zmagovalcev. Lažje je navijati zanje in se navaditi na nizanje vrhunskih dosežkov kot nekaj samoumevnega. Težje pa je sprejeti, ko se glavnemu favoritu kaj zalomi. Med navijaškim navdušenjem in razočaranjem je tenka črta.

S padlimi junaki se v Sloveniji soočamo predvsem v zadnji petletki, ko smo z vrhunskimi posamezniki in tudi reprezentančnimi dosežki v ekipnih igrah z žogo prestopili smučarsko mejo. Lep primer je Luka Dončić, ki ga lahko prištevamo med velezvezdnike košarkarske lige NBA. Pod drobnogledom je vsaka njegova poteza, kilogram več ali manj. Po dolgem in počez se razčlenjuje sleherna beseda na igrišču in ob njem ter se ji pripisuje globlji ali prenesen pomen. Dallas smo posvojili kot slovensko ekipo. Ko se ji v letošnji sezoni ni uspelo prebiti v izločilne boje, je občutno upadlo tudi zanimanje za dogajanje čez lužo.

Košarkarska vročica bo znova razsajala poleti s svetovnim prvenstvom. Cilji pa bodo znova najvišji oziroma povezani z medaljo. Tako je, če imaš Dončića ali pa Tadeja Pogačarja. Prvi kolesar sveta je s padcem in poškodbo na zadnji spomladanski klasiki postavil pod vprašaj julijske načrte športne javnosti, vezane na dirko po Franciji. Etapne zmage privrženci sprejemajo že skoraj mimogrede oziroma ravnodušno, šteje le še rumena majica kot simbol primata najbolj odmevne dirke na svetu. Zato smo se v preteklih dneh seznanili z vsemi koščicami v operiranem zapestju, drugimi mnenji in bitki s časom, ki čaka Pogačarja, da bo nared za tritedenske zmagovite poskočnice do Pariza.

V maju pa bodo vse poti vodile v večno mesto, kjer se bo čez mesec dni končala kolesarska dirka po Italiji. Slovenski privrženci se nadejajo, da bo pohod na Rim v zmagovitem slogu uprizoril Primož Roglič, ob komer slovenskim kolesarskim privržencem najhitreje bije srce. Zanj sicer pregovorno velja, da se po padcih vrne še močnejši. Vseeno gre upati, da zasavski orel na poti do cilja ne bo potreboval zasilnega pristanka.


Preberite še


Najbolj brano