Ta suhi škafec pušča
“To je sramota,” se je te dni v pogovoru z novinarjem PN pridušal pridelovalec sadja, ko je beseda tekla o namakalnem sistemu Vogršček in najnovejših težavah zaradi številnih okvar in napak na 190 kilometrov dolgem razvodnem sistemu, ki z vodo oskrbuje polja in nasade v spodnjem delu Vipavske doline. In v bistvu bi njegovemu komentarju težko kaj dodali. Resnici na ljubo, pri vsej zgodbi okrog sistema Vogršček, ki se počasi že spreminja v farso, odpove vsa kmečka logika ...
Kako sicer razumeti dejstvo, da je bil namakalni sistem prejšnji teden po le dnevu delovanja spet ustavljen zaradi ugotovljenih številnih okvar na primarnem vodu in sekundarnih razvodih, ta teden pa se je situacija ponovila. Zadovoljstvo ob nedavno zaključeni deset milijonov evrov vredni sanaciji pregrade na zadrževalniku Vogršček ter optimistične napovedi, da bodo pridelovalci zelenjave in sadja v spodnji Vipavski dolini po skoraj desetletju stalnih težav z namakanjem letošnjo sezono lahko pričakali brez strahu pred pozebo in sušo, so bili kratkega daha.
Zato se marsikomu v teh dneh postavlja vprašanje, zakaj se načrtovane celovite obnove omrežja ni začelo že prej oziroma hkrati z obnovo zadrževalnika, da bi zadeva delovala.
Pogled na akumulacijo, v kateri je po ocenah sklada kmetijskih zemljišč trenutno okrog šest milijonov kubičnih metrov vode, kar naj bi zadoščalo za celoletno potrebo, je slaba tolažba. In tako kmetje v teh dneh z negotovostjo spremljajo vremenske napovedi, ki ne izključujejo nižjih temperatur, kar v Vipavski dolini v tem obdobju po izkušnjah pomeni nevarnost pozebe.
Kaj pomaga zahtevna in draga sanacija zadrževalnika, če je 40 let star sistem dotrajan in pušča kot cedilo. Pa to zdaj, kljub novi situaciji zaradi višjega tlaka v njem in posledično večjih obremenitev, ne bi smelo biti veliko presenečenje. Da so cevi zarjavele in dotrajane, se ve že nekaj časa, težave so zdaj postale le bolj očitne.
Zato se marsikomu v teh dneh postavlja vprašanje, zakaj se načrtovane celovite obnove omrežja ni začelo že prej oziroma hkrati z obnovo zadrževalnika, da bi zdaj zadeva delovala. Očitno se je v preteklih letih preveč časa izgubilo s tem, kdo naj bi v prihodnje sploh upravljal z omrežjem in zagotavljal denar za njegovo vzdrževanje in obnovo.
Zdaj to ni več vprašanje, saj bo s prihodnjim letom lastništvo, upravljanje in vzdrževanje sistema prevzelo pet občin, ki pa ob napovedani finančno zahtevni obnovi dotrajanega sistema tudi ne želijo “kupovati mačka v žaklju” in pričakujejo, da bo sklad poprej zagotovil vsaj njegovo normalno obratovanje. Če mu bo uspelo pokrpati vse luknje, kar si zdaj od vsega najbolj želijo tudi kmetje.