Obravnava posebnih otrok še zdaleč ni ustrezna

Kot otrok sem nekaj poletij preživela med otroki, ki niso slišali ali so bili naglušni. Nekateri so bili tudi nemi oziroma so imeli govorne motnje, drugi so imeli omejitve v duševnem razvoju in najbrž še kakšne diagnoze, ki jim kot otrok nisem poznala imen. Ti otroci so bili nastanjeni v ustanovi in odmaknjeni od preostale družbe. Tam so živeli, se šolali, odraščali.

In ne, nisem bila vključena v poletni tabor za posebne otroke. Iz praktičnih razlogov in skladno s sproščenostjo tistega časa me je mama poleti, med šolskimi počitnicami, ko zame ni imela ustreznega varstva, vzela s seboj v službo. Močno sumim, da me je s seboj vzela tudi iz vzgojnih vzgibov. Vse življenje me je namreč vzgajala v občutljivosti za drugačne in ranljive.

Kako zelo smo kot posamezniki in družba še vedno nevključujoči, hitro spoznamo ob nelagodju, ki nas spreleti, ko se dejansko srečamo z otroki s posebnimi potrebami. Nimamo izkušenj, ne znanja in veščin, kako se obnašati v takšnih trenutkih.

Čas mojega druženja z njimi je bil za posebne otroke neprijazen. To je bil čas institucionalizacije, ločevanja in marginalizacije vseh drugačnih. Tistih, ki niso ustrezali standardom “normalnega”. Posebne otroke se je odmikalo, skrivalo, zapiralo v ustanove. Gluho deklico so tako, zgolj zato, ker ni slišala, izločili iz družine in vključili v oddaljeni zavod že v zelo zgodnjem otroštvu. Starše je videla vsak konec tedna in ker so bili pač “tisti časi”, pogosto še to ne. Posebne otroke so tudi oblačili drugače, jih strigli tako, kot ne bi nikoli ostrigli običajnega otroka. Že na daleč se je videlo, da je nekdo poseben in da torej ne sodi k nam, “normalnim”.

Sama z “nenormalnostjo” nisem imela težav. Vsaj v spominu nimam, da bi doživela kakšno posebno čudenje ali strah v stiku s posebnimi otroki. Morda pa je bila to zgolj posledica uspešne vzgoje moje mame. Med počitnicami sem se tako naučila osnov kretanja in se brezskrbno igrala s posebnimi otroki.

Danes je v mnogočem drugače, kot družba smo bolj senzibilni. Razvila se je posebna občutljivost za potrebe drugačnih, posebnih otrok. Priča smo (sicer zelo) počasnemu vračanju drugačnosti v vsakdanja okolja in redni izobraževalni sistem. Tja, kamor spadajo, k svojim in med nas. Izobraževalne politike, strategije in smernice se šibijo pod težo besede inkluzija. Prevladal je družbeni konsenz, da ima vsak otrok, četudi drugačen, mesto v naši skupnosti. Če je potrebno, s posebno dodatno podporo in pomočjo.

Toda sledil je nenavaden pojav. Kar naenkrat smo priča pravi eksploziji posebnih otrok. Posebni so kar naenkrat vsi. Ali so nadpovprečno bistri in nadarjeni ali imajo tisoč in eno težavo: s prilagajanjem, pozornostjo, sledenjem navodilom, delovanjem v skupini, hitrostjo pisanja testov, zamenjujejo črke, imajo senzorično občutljivost, pa občutljivost na hrano, težave v vzpostavljanju stikov z vrstniki, z avtoriteto in tako naprej v neskončnost. Skratka, nepregledne množice otrok potrebujejo številne prilagoditve in posebne tretmaje. Res je, nekateri otroci imajo motnje pozornosti, nekateri se res nahajajo na spektru avtizma, nekateri imajo čisto zares in predvsem na žalost tudi zdravstvene težave. In res je, prav vsak otrok je za svoje starše poseben. Toda velika večina otrok je na srečo še vedno povprečnih in “normalnih”. In starši, namesto, da bi vriskali od navdušenja nad povprečnostjo in “normalnostjo” svojih otrok, zahtevajo posebno obravnavo in (vsaj simboličen) odmik iz običajnega življenja za njihove posebne otroke.

Bolj zaskrbljujoče pa je ob tem dejstvo, da posebne potrebe zares posebnih otrok in njihovih staršev še vedno niso v dovolj veliki meri prepoznane in ustrezno naslovljene. Pri tem umanjka realna in konkretna pomoč staršev v obliki spremljevalcev, tolmačev, plačila gibalnih pripomočkov, finančnih nadomestil ali finančne pomoči za delo strokovnjakov, ki pomagajo tem otrokom. Imeti posebnega otroka je drago, težko in izčrpljujoče. Starši posebnih otrok, si zato poleg načelnega občudovanja ali pomilovanja zaslužijo čisto konkretno in otipljivo pomoč.

Obstoječe stanje obravnave posebnih otrok je pogosto daleč od ustreznega, učinkovitega in dejansko vključujočega. Da je temu tako, priča dejstvo, da naši otroci v šolah ne srečajo prav pogosto gluhih in slepih otrok, pa otrok na invalidskih vozičkih ali drugače drugačnih otrok. Ste se kdaj vprašali, kje so varno spravljeni vsi ti otroci? Starši z otroki s cerebralno paralizo ali drugače motorično zelo oviranimi otroki, ki potrebujejo 24-urno oskrbo, pogosto še vedno nimajo ustrezne podpore in pomoči spremljevalca ali finančne podpore, ki bi jim olajšala življenje z drugačnim otrokom. Ne glede na visokoleteče besede, na katere naletimo v šolskih direktivah ali socialnih smernicah države, so starši posebnih otrok še vedno v preveliki meri prepuščeni lastni vzdržljivosti in iznajdljivosti.

Kako zelo smo kot posamezniki in družba še vedno nevključujoči, hitro spoznamo ob nelagodju, ki nas spreleti, ko se dejansko srečamo z otroki s posebnimi potrebami. Nimamo izkušenj, ne znanja in veščin, kako se obnašati v takšnih trenutkih. Kar ni nenavadno, saj v življenju nismo imeli prav veliko priložnosti za stike z njimi. Ponavadi prevladajo čustva nelagodja, sočutja, strahu ali odpora. Posebni otroci nas lahko veliko naučijo o sprejemanju, ljubezni, vsakodnevnem premagovanju ovir, kljubovanju in vzdržljivosti ter hvaležnosti. S tem, ko jim onemogočamo sobivanje v šolah, na ulici, v vsakdanjem življenju skupnosti izgubijo nepopisno veliko in z njimi tudi mi.


Preberite še


Najbolj brano