“Pravični” davki ali kdo je bogat
Zdravstvena, pokojninska, plačna, reforma dolgotrajne oskrbe, davčna, šolska, stanovanjska. Morda smo kakšno pozabili. Magareformistična vlada predstavlja ambiciozne načrte, izhodišča, časovnice ... Meseci medtem hitro bežijo, koristnih rezultatov pa še ni. A pustimo ji še nekaj časa, saj pri reformah ne gre čez noč. Seveda upajoč, da se v preveliki reformistični vnemi na koncu ne bo izkazalo, da je umanjkala prav osredotočenost na bistveno. Da bodo volilci terjali politično odgovornost, je seveda jasno.
Druga težava je, da reforme, kot so okvirno zastavljene, stanejo. V zvezi z javnofinančnim okvirom, znotraj katerega naj bi se gibale, se gre vlada skrivalnice, po nekaterih ocenah analitikov pa se približuje dvema milijardama. Za še več denarja za zdravstvo, višje plače v javnem sektorju in pokojnine, dolgotrajno oskrbo, gradnjo stanovanj za mlade bo treba zagotoviti vire. Ob tem se postavlja vprašanje, kje jih bo država, ki ima že zdaj enega največjih primanjkljajev med članicami EU, sploh našla, če ne želi javnofinančnega stanja le še bolj poslabšati. Da bi se kaj prida ukvarjala z racionalnejšim trošenjem, ni opaziti, prej nasprotno. Manevrski prostor za na videz všečne, a z vidika proračunskih razmer zaskrbljujoče reforme je dejansko močno omejen.
Manevrski prostor za na videz všečne, a z vidika proračunskih razmer zaskrbljujoče reforme je dejansko močno omejen.
In tu trčimo ob napovedano davčno reformo, s katero želi vlada očitno predvsem iskati dodatne vire. Po napovedih zlasti z večjo ali dodatno obdavčitvijo premoženja, nepremičnin, dobičkov. Tovrstnih davkov zdaj poberemo razmeroma malo, v strukturi precej zaostajajo za obdavčitvijo plač in davki na potrošnjo. A zadeve so nekoliko bolj zapletene, kot se na prvo populistično žogo zdi.
Na eni strani smo ujetniki previsoke obdavčitve že tako razmeroma nizkih plač, pri čemer je več kot polovica zaposlenih pod povprečno plačo, kar se odraža v manjšem premoženju in potrošnji in posledično manjšem davčnem izplenu. Cilj je, da bi bilo delo manj obremenjeno, zdaj kar naenkrat pravijo v vladi, medtem ko so ob prevzemu oblasti naredili ravno nasprotno.
Na drugi strani pa si je treba priznati tudi neprijetno dejstvo, da ne gre toliko za to, da je obdavčitev premoženja pri nas premajhna, kot za to, da to premoženje pravzaprav ni tako zelo veliko, kot bi si morda želeli.
Slovenija pač ne sodi med najrazvitejše države, kjer je davčni izkupiček višji. V izhodišču razprave o razvojni davčni reformi bi zato moralo biti vprašanje, kako Slovenijo oziroma njeno gospodarstvo narediti konkurenčnejše, uspešnejše, dobičkonosnejše, ne pa kvazi pravični progresivni pristop, ki bo pomenil, da bodo bolj obremenjeni tisti, ki že sicer prispevajo največ, so najbolj produktivni in ustvarjajo največ dodane vrednosti, torej srednji razred. Najbrž se bodo težko strinjali, da so bogataši.