Veliko zdrah do Mirandoline
Gledališki svet praznuje letos obletnici dveh izmed najbolj znamenitih komediografov. Spominjamo se namreč 230. obletnice smrti Carla Goldonija, ki je umrl v Parizu 5. februarja 1793, in 350. obletnice smrti Jeana Baptista Poquelina - Molièra, ki je umrl 17. februarja leta 1673, prav tako v francoski prestolnici.
Prizor iz prve uprizoritve Goldonijeve Krčmarice Mirandoline v
tržaškem gledališču leta 1949. Na fotografiji: Belizar Sancin, Ema
Starc, Silvij Kobal in Stane Raztresen. Foto: Arhiv SLOGI
Umetnik beneških gledališč je pokazal italijanski komediji pot do prenove in realizma izven zastarelih kalupov in mask Commedie dell'arte, tako kot je Molière postavil temelje moderni komediji zaradi psihološkega poglabljanja likov in prodornega opazovanja človeške duše, predvsem njenih šibkosti.
Od Primorskih zdrah ...
Goldoni in Molière sta tudi najpogosteje uprizorjena komediografa v zgodovini Slovenskega stalnega gledališča. Ime Carla Goldonija se je prvič pojavilo v sezoni 1947/48 tržaškega gledališča, ko so bile na sporedu Primorske zdrahe z režijo Modesta Sancina. Priljubljena, lokalno obarvana priredba Ribiških zdrah izpod peresa Mirka Rupla je bila ponovno na sporedu v sezoni 1954/55, ko je Jože Babič predelal Sancinovo uprizoritev, nazadnje v sezoni 1985/86 v režiji Borisa Kobala.
“Rada imam Mirandolino, verjetno pa še bolj Goldonija, ki je v nekem davnem času ujel radost in strast življenja, ki zmoreta na odru zaživeti tudi danes, čeprav ju v svojih resničnih življenjih pogrešamo, ali pa smo nanju že popolnoma pozabili.”
Katja Pegan
režiserka
Tekst se je kasneje vrnil na tržaški oder v sezoni 2017/2018 v nenavadni preobleki, ko je bila na sporedu uspešna koprodukcija SSG, SNG Nova Gorica, Gledališča Koper in Istrskega narodnega gledališča-Mestnega gledališča Pulj z naslovom Barufe. Večjezična predstava v režiji Vita Tauferja je ponovno potrdila moč tega besedila, ki je v tem primeru povezalo narode severnega Jadrana. Zgodbe o “hrupni druščini ribičev, mornarjev in žensk, ki nimajo drugega kraja za pogovor, razen ulice”, so v predelavi Predraga Lucića pridobile novo težo, predvsem pa nenavadno realistično podobo, s katero so vzkipljivi, hrupni, kričavi, jezikavi, zamerljivi, ljubosumni in pretepaški ribiči barvito vključili v svoje prepire tudi gledalce, ki so imeli vtis, da sedijo naravnost na prizorišču.
Beneški trg je bil še enkrat protagonist zgodb in prepirov preprostih ljudi v sezoni 2005/06, ko je bosanski režiser Zijah Sokolović prvič postavil na oder komedijo Il Campiello v prevodu Sergeja Verča. Babič pa je v sezoni 1965/66 izbral tekst Grobijani (oz. Grubijane), medtem ko je režiser in igralec Adrijan Rustja v sezoni 1978/79 vključil v seznam komedijo Nergač (v izvirniku Sior Todero brontolon).
... do Krčmarice Mirandoline
V sezoni 2018/2019 se je Slovensko stalno gledališče vrnilo k opusu Carla Goldonija s sodobno priredbo izven abonmaja, ko je Igor Pison podpisal predelavo in režijo Sluge dveh gospodarjev, ki je neskončni vir navdiha za zabavne, originalne in zelo dinamične uprizoritve, saj je glavna komična poanta zgodbe dvojna služba protagonista Truffaldina, ki si želi dvojnega zaslužka, a kmalu ugotovi, da bo za to potreboval vso svojo iznajdljivost, saj imata gospodarja nepričakovane skupne zaplete.
Komedija Krčmarica oz. Mirandolina je prvič zaživela na tržaškem odru v sezoni 1948/49, ko je režijo podpisal Jože Babič. V glavnih vlogah so igrali Belizar Sancin, Ema Starc, Silvij Kobal in Stane Raztresen. Režiserka Katja Pegan je sedemdeset let kasneje ponovno privabila na tržaški oder samostojno beneško žensko, ki spretno vodi podjetje in osvaja s svojo bistroumnostjo. Predstava že četrto sezono zabava v narečni priredbi besedila, ki jo je napisala Patrizia Jurinčič. Po premieri leta 2019 je komedija (v kateri v glavnih vlogah Krčmarice in Viteza igrata Nikla Petruška Panizon in Tadej Toš) gostovala v primorskih in slovenskih gledališčih, marca letos v Ipavčevem Kulturnem centru v Šentjurju.
O tem besedilu je režiserka Katja Pegan povedala: “Rada imam Mirandolino, verjetno pa še bolj Goldonija, ki je v nekem davnem času ujel radost in strast življenja, ki zmoreta na odru zaživeti tudi danes, čeprav ju v svojih resničnih življenjih pogrešamo, ali pa smo nanju že popolnoma pozabili.”