Sprevržen boj za dediščino Karla malega

Če v Sloveniji ne bi že 32. leto živeli iz dneva v dan slabše, bi na tem mestu zapisali, da je blagor državi, ki nima resnejših problemov, kot so muzeji in ukinjen politično nastavljen demografski urad. A ljudje so na ulicah. Dobršen del njihovega upora je mogoče pripisati vladi brez kompasa. A na cestah so tudi mladi ljudje zaradi uničenega okolja in prihodnosti nasploh. Vse več jih bo. Vse več bo tudi zlorabljanja in nerealnih obljub za povrnitev prihodnosti v imenu sprevrženih politikov.

Samovšečna vlada dr. Roberta Goloba je zgolj 15. po vrsti, ki - neprimerljivo bolj mladim kot upokojenim - uničuje prihodnost. Morda je bilo tam nekje v 90. letih, v času vladanja pokojnega dr. Janeza Drnovška, še videti luč. Žal je bil prav plod njegove vlade najgloblji poklon kapitalu. Uslužno in edinstveno med vsemi razvitimi državami, je leta 1996 delodajalcem uzakonila pol nižjo prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot zaposlenim in pognala plačne sisteme v polom. Rezultate vse težjega življenja, a tudi zmede, spremljamo na cestah.

Evro smo sprejeli z minimalno plačo, ki je znašala 40 odstotkov povprečne. V zadnjih leti jo je, predvsem Levici in sindikatom, uspelo povzpeti na 63 odstotkov povprečne plače. Hudič je, ker sta kar dve tretjini zaposlenih plačani nižje do povprečnih 1230 čistih (neto) evrov. Polovica zaposlenih zasluži celo manj od mediane plač pri 1100 evrih. Iz usihajočega bazena solidarno vsi - od najslabše plačanih prek vse množičneje prekarno zaposlenih mladih do prgišča bajno plačanih rokoborcev - prispevajo za okrog sedem milijard evrov letno vredne pokojnine.

Vemo pa, da bo na cestah vse več ljudi. Zato, ker jih v današnjem nevrednem položaju na ceste ni težko zvabiti niti z najbolj neumnimi obljubami. Predvsem pa zato, ker se vse več ljudi vseh generacij zaveda, da so jim kapitalisti in njim podložni politiki prihodnost zapravili po nepotrebnem.

Ker to ni dovolj, vsi davkoplačevalci za vse bolj revne pokojnine na račun ostalih nalog Slovenije iz državnega proračuna dodajajo milijardo evrov. Kakšno leto več, zadnja leta nekoliko manj. Vsem, ki v draginji životarijo z manj kot tisoč evri na mesec, gre iz iz srca privoščili petinski pribitek k pokojninam in z njim vzpon nad prag revščine. Žal bo prej potrebno državo korenito spremeniti. Zahteve in panoji, denimo “Jebeš ti 5%, spljunte 20!” z dodatkom “ku...” , so zgolj sprevrženo zavajanje upokojencev v vsemogočih stiskah.

Najprej bi morali tako povišanje dočakati zaposleni. Ob današnji povprečni plači jih čaka životarjenje s pokojninami pod 800 evrov. Ta, spet nerealen dvig, obeta več denarja v pokojninski blagajni, življenje izven revščine in stabilnost Slovenije.

Davno je Karel upokojenim obljubljal najmanj tisoč evrov pokojnine, zato da so te sedaj pri slabih 780 evrih povprečnega prejemka. Zato ker je, kot večina malih politikov, na veliko obvladal zgolj politično slalomiranje in se z lahkoto hranil z zarečenim kruhom. Naposled je utonil v pozabo. Podobno kot bodo današnji politiki in gromovniki pravljičnih obljub upokojencem. Naj si še tako želijo pridobiti volilno dediščino Karla malega, odstranitve vlade ali uničenja solidarnostnega pokojninskega sistema, je manipuliranje s tisoči upokojencev škandal.

Razumemo, da gromovnikom 32-letnih zapitkov prezadolžene Slovenije in pokojninskega zakona ni mar. Vsaj nakazali pa bi lahko, od kje vzeti denar za izpolnitev pravljičnih obljub. Morda iz davkov od premoženja, ki se je na stranpoteh neoliberalne države nakopičilo pri nekaj odstotkih državljanov? Da gre za nebulozo, je grmel Pavel Rupar o edini resni denarni rezervi, ki jo ima v rokavu vlada za množico nujnih, a tudi nepotrebnih reform, v katere se je zapletla. Bolj neumno od Ruparjevega grmenja je v televizijski oddaji Tarča izpadel smo šef organizacije upokojencev ZDUS Janez Sušnik. Nedoumljivo arogantno je zavrnil mlado Niko Kovač na čelu Inštituta 8. marec, rekoč, naj se ne meša v zdusovo urejanje razmer za upokojence.

Toliko bolj bedno je izpadel, ker je v isti sapi dal vedeti, da razume, da so pokojnine solidarnostna ekonomska kategorija v razmerju z delovno dobo in vplačanimi prispevki. Solidarnosti seveda lahko botrujejo samo mladi. Nič boljšega si ne moremo želeti, kot je njihovo zanimanje za razmere vseh generacij. So namreč edini, ki so sedaj v slabšem položaju od upokojenih.

Pravkar se upokojujejo zaposleni, ki jim med 24 potrebnih delovnih let vštevajo plačno ugodnejša jugoslovanska leta. Današnji mladi so z nižjimi plačami, brez kreditov, stanovanj ..., kar vse so sedaj upokojeni imeli. Samo z mladimi bo solidarnostni pokojninski sitem preživel. V sodelovanju in skupnem izboljševanju razmer za vse.

Z nekaj malega pameti, brez birokratskih političnih uradov, s smiselnim demografskim skladom in enakomernim pokojninskim obremenjevanjem vseh. Naslova svetovne prvakinje v klanjanju kapitalu Slovenija ne potrebuje.

Današnje pokojnine že imajo zeleno luč svetnikov spizove blagajne za uskladitev z inflacijo. Hudič je, ker Vlada dodatnemu usklajevanju ni niti malo naklonjena. To, vsej njeni nerealnosti in izgubljenemu kompasu navkljub, utegne pomeniti, da se vsaj nekoliko zaveda, da je z državno blagajno zaglavila. Da je, skupaj s predhodnimi štirinajstimi vladami, zapravila dobršen del prihodnosti solidarnostnih vplačevalcev v pokojninsko blagajno in vse večje od njih odvisne armade upokojencev.

Ali to zavedanje pomeni spremembe v pravo smer, ne vemo. Vemo pa, da bo na cestah vse več ljudi. Zato ker jih v današnjem nevrednem položaju na ceste ni težko zvabiti niti z najbolj neumnimi obljubami. Predvsem pa zato, ker se vse več ljudi vseh generacij zaveda, da so jim kapitalisti in njim podložni politiki prihodnost zapravili po nepotrebnem.

---