Kakšno je bilo izvorno stanje stavbne dediščine solin

Južni predel Sečoveljskih solin Fontanigge je podvržen procesu propadanja. Z gledišča ohranjanja še edinih solin srednjeveške tipologije na območju severozahodnega istrskega polotoka se bo ob neustreznih posegih in pomanjkljivih ukrepih proces propadanja eksponentno pospeševal ter privedel do izginotja te neprecenljive in edinstvene dediščinske vrednote.

Na nekdaj razvitem in do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja aktivnem solinskem predelu, ki je bilo skupaj z ostalimi solinami polotoka gonilna sila družbenega razvoja obalnih mest, spremljamo vse od ustavitve proizvodnje nazadovanje kvalitete vseh prvin solinarske infrastrukture, ter z njo povezana znanja. S pozabo in propadom pa se sorazmerno izgublja ves ekološki, socialni in kulturni potencial vzorčnega primera sobivanja človeka in okolja, ki je glede na družbeno-okoljsko stanje aktualen bolj kot kadarkoli.

Navkljub opisanemu stanju so na predelu solin Fontanigge delno še prisotni elementi značilnega stavbarstva, tlorisne in reliefne strukture solnih polj, nasipi, zidovi in kanali, ki pričajo o opuščenem, a nekdaj razvitem načinu dela in življenja v solinah, osnovanem na srednjeveški metodi pridelave soli.

Opisani trend propadanja ni izvzel niti stavbne dediščine. Z izjemo štirih obnovljenih solinskih hiš na kanalu Giassi je tudi ta prepuščena nemilosti časa, v katerem ni prostora za njihovo obnovo, oživitev ter primarno namembnost. Čeprav danes propadajoče, skupaj s solnimi polji predstavljajo nedeljivo celoto dotičnega tipa solinarske obrti. Hiše so bile namenjene spravilu orodja, shranjevanju soli ter bivanju solinarskih družin oz. sezonskih delavk in delavcev. V prostorsko pestri solinski kulturni krajini jih je bilo do časa zaprtja solin Fontanigge več kot 140, ter so skupaj z ostalo infrastrukturo tvorile razvejano naselje srednjeveške tipologije proizvodnje soli. Z izjemo obnovljenih hiš v sklopu območja državnega spomenika Muzej solinarstva so na večini ohranjeni le njihovi deli v obliki stoječih zidov ali ruševin. Pri številnih so se ohranile zgolj njihove lokacije, saj tudi na terenu ni mogoče evidentirati drugih pripadajočih materialnih ostankov.

Obstoječe stanje več kot 140 propadajočih in tudi odstranjenih solinarskih hiš onemogoča prepoznavo njihovega izvornega videza. Ocena stanja je neugodna in predstavlja nujo k intervenciji, ta pa mora biti osnovana na historično utemeljenih in verodostojnih podatkih. Ti so lahko uporabna podlaga za morebitne rekonstrukcije, obnove in revitalizacijo.

V ta namen smo se na Območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Piran odločili, da podobe solinskih hiš iz časa aktivne pridelave soli območja Fontnaigge pridobimo prek sočasne uporabe različnih zgodovinskih virov, med katere sodi tudi fotografsko in video gradivo, razglednice, ipd.. Glede na dane in opisane okoliščine v prostoru je zunanjščino stavbne dediščine solin Fontanigge mogoče pridobiti oz. rekonstruirati zgolj s tovrstnimi pristopi, katerim predhodno sledi zahteven proces identifikacije posameznega objekta v relativno podobni in spreminjajoči se krajini. V sklopu identifikacije solinskih hiš smo na identificiranih objektih poleg lokacij s parcelnimi in stavbnimi številkami pridobili tudi podatke o tlorisnih in strešnih oblikah, uporabljenih gradbenih materialih in slogu gradnje, videzih pročelij ter številne druge pripadajoče podatke o stavbnih elementih.

Proces vrednotenja in identificiranja

Osnova procesa identifikacije in dokumentiranja podob stavbne dediščine solin Fontanigge iz časa njihovega obratovanja ne bi bila mogoča brez obsežnega in dobro ohranjenega fotografskega in drugega gradiva, ki poleg materialnih ostalin na terenu in zemljepisnih kart predstavlja najpomembnejši vir za identificiranje izvornih podob objektov. Relativno visoka številčnost razpoložljivega posnetega gradiva priča o pomenu in zanimivosti solinarskega dela in krajine, kot tudi vse večje dostopnosti fotografske in snemalne tehnologije v okolišu. Tehnološki napredek 19. stoletja, ki je omogočil tudi razvoj in nastanek fotografije, razglednic, kasneje pa tudi avdio in video tehnologije, je vse bolj nadomeščal slikarski realizem. Sprotno nastajajoče gradivo je pripomoglo k nastajanju neprecenljivega dokumentarnega gradiva, ki ni izvzel niti solinarske panoge. Pri vrednotenju pa je potrebna določena previdnost, saj so nemalokrat bili fotografski posnetki predmet kasnejših predelav v obliki retuširanj, medtem ko so se v filmski panogi posluževali rekonstrukcij in simulacij.

Za uresničitev zastavljenega cilja je bilo potrebno sistematično preučevanje, zbiranje, vrednotenje, obdelava in končna analiza nastalega dokumenta. V prvi fazi smo s strani kulturnovarstvenih inštitucij, knjižnic, amaterskih in profesionalnih dokumentalistov, snemalcev in fotografov, nekdanjih delavk in delavcev solin ter drugih virov zbrali zadostno količino gradiva ter ga ovrednotili in uredili glede na vir pridobitve gradiva. Fotografsko gradivo v fizični obliki smo digitalizirali, medtem ko smo video posnetke prek posnetkov zaslona pretvorili v statične kadre in tako pridobili več tisoč enot gradiva. Nato smo prek hitrega pregleda klasificirali posnetke glede na približne lokacije na terenu in kvalitativni potencial, ki ga ima pri identificiranju objektov.

Gradivo smo v drugi fazi vrednotili in obdelovali v računalniškem programu. Vse objekte, ki smo jih uspeli identificirati, smo označili s kontrastno barvo, ter nastale posnetke poimenovali po parcelni in stavbni številki, viru, avtorju oz. kodi izvornega posnetka, kar pripomore k hitri sledljivosti in dostopu do izvirnikov. Po opravljenem postopku identifikacije smo poimenovane objekte oz. posnetke glede na lokacijo razporedili v računalniške datoteke, ki smo jih poimenovali po štirih glavnih kanalih območja Fontanigge: Giassi, Curto, Picchetto in Grande. Tako zastavljeno razporeditev smo razširili še s podrobnejšimi lokacijami solin, osnovanih na številnih odcepih glavnih kanalov oz. cavanah. Prednost tako zastavljene klasifikacije je v enostavnem iskanju željenih identificiranih objektov in njihovemu pregledovanju, saj ga lahko izsledimo že s preprostim vnosom stavbne oz. parcelne številke objekta.

Pričevanja nekdanjih solinarjev

Kot smo že predhodno zapisali, se pri tovrstnemu identificiranju kot izziv zastavlja predvsem sedanje stanje spremenjenega in propadajočega območja, iz katerega je zahtevno razbrati izvorne podobe ter tako identificirati posamezne objekte. V izogib napakam je ključnega pomena sočasna uporaba drugega historičnega gradiva, ki so tudi pisni in materialni viri ter zemljepisne karte. Preverljivost pa se zagotavlja tudi s sočasno uporabo večjega števila posnetkov, ki poleg gotovosti pripomorejo tudi k celovitejši dokumentaciji. V izjemno pomoč so bili tudi pogovori z nekdanjimi delavci in delavkami solin ter drugimi pričevalci, ki so znali določiti posamezne lokacije in pojasniti posamezne spremembe ter opisovali posamezne kontekste solinskega dela in življenja.

Uporabljeni pristop se je pri identificiranju in dokumentiranju podob stavbne dediščine solin Fontanigge iz časa njihovega obratovanja izkazal kot primeren in učinkovit. Ob sočasni uporabi različnih zgodovinskih virov, med katerimi je proces preučevanja primarno slonel na fotografskem in video gradivu, lahko zaključimo, da smo za vsako izmed 146 solinskih hiš območja pridobili vsaj en posnetek. V sklopu preučevanja smo identificirali objekte na več kot 1250 posnetkih ter jih razvrstili v pregledno in uporabno celoto.

Južni predel sečoveljskih solin Fontanigge pospešeno propada. Stanje ne odraža pomena te izjemne kulturne dediščine, ki nedvomno presega nacionalni okvir. Neprecenljivo območje solin Fontanigge bi lahko zaradi svojih vrednot in potencialov še lahko služilo svojemu izvornemu namenu. Zahvaljujoč fotografskemu, videu in drugemu zgodovinskemu gradivu pa je mogoče urejati gradiva v nove sklope, snovati nadaljnje uveljavljanje in ohranjanje dediščine v prostoru, ter uvideti pomen in čudovito podobo krajine tudi v zdajšnjih razmerah.

Matjaž Kljun, konservator ZVKDS OE Piran

---