Tiha, nevidna, samoumevna?
Marec je postal ženski mesec, saj po današnjem dnevu žena kmalu sledi še materinski dan. Pred cvetličarnami se vijejo vrste, v ospredje pa zadnja leta stopi vprašanje položaja žensk v družbi. Ki si resnično na ta dan ne želijo rož ali čokoladnih bonbonov, ampak potrditve, da na vseh življenjskih področjih dnevno dajejo od sebe vse atome svojih moči. V vlogi hčera, mater, žena, prijateljic, (so)delavk, šefic so vredne spoštovanja in občudovanja. Njihova večopravilnost jih namreč uvršča med visoko funkcionalne prebivalce zemeljske oble.
A stopimo za 175 let v preteklost, ko je bil njihov položaj precej drugačen. Zgodovino Slovencev so do tedaj pisali moški, izjeme so bile grofica Ema Krška, osrednja dama slovenske zgodovine Marija Terezija ter aktivistka Vida Tomšič. Po letu 1848 pa se pojavijo tudi prve slovenske pesnice in pisateljice. Ženske so bile do “pomladi narodov” bolj ali manj anonimen, a sam po sebi razumljiv del zgodovine Slovencev. Predstavljale so več kot polovico slovenskega prebivalstva, a bile tihi in skorajda nevidni pol človeške množice.
Na žensko vest vztrajno trkajo pričakovanja, ki jih je oblikovala kratkovidna in stereotipna družba. Kraljujejo družbene norme (diploma, služba, otroci), ki ne popuščajo.
Naravno mesto zrele in odrasle ženske je bilo po splošnem prepričanju v družini, med osnovne obveznosti in dolžnosti pa je spadala skrb za moža in otroke. Sredi 19. stoletja velika večina žena ni mogla niti pomisliti na to, da bi lahko samostojno stopile iz družinskega kroga ali celo dlje in nastopile v javnosti. Pismenost je bila šibka, šolale se niso, bile so brez volilne pravice ... Šele na pragu 20. stoletja se je z obravnavo ženskega vprašanja pri nas začelo novo obdobje.
Danes, dobrih 100 let po prvih premikih na bolje, še ne moremo govoriti o popolni ženski svobodi ali enakosti med spoloma. Na žensko vest vztrajno trkajo pričakovanja, ki jih je oblikovala kratkovidna in stereotipna družba. Kraljujejo družbene norme (matura, diploma, redna služba (v javni upravi), hiša, poroka, otroci), ki ne popuščajo. V kolikor ženska zamenja ta vrstni red, ali posamezno etapo izpusti, si ne zasluži (več) pridevnika “pridna”. Da ne omenjamo nasilja nad njimi, mobinga, ki jih ohromi zaradi nemoči in strahu. Nadaljujemo lahko v duhu, da so ženske v povprečju še vedno slabše plačane od moških na primerljivih delovnih mestih, doma postorijo bistveno več, na odločevalskih mestih pa so manj zastopane.
Mnogoterim pritiskom navkljub ostaja današnja Slovenka vsemogočna: hišo drži pokonci, v službi je proaktivna, za prijateljice pa psihologinja. Zato - dragi skorajšnji mučeniki - danes raje prinesite domov pico. Da se žena vsaj za en dan v letu ogne štedilniku.