Ne denar, luksuz je postal čas

Leto 2025 se nezadržno bliža. Kako oddaljene so za Novo Gorico in Goriško priložnosti, ki jih prinaša?

Je že tako v življenju, da človeku zmeraj nekaj manjka. Ko smo bili mladi, smo imeli ogromno časa, problem je bil, ker smo bili brez denarja. Zdaj, ko smo starejši in imamo hvala bogu službe, z denarjem še gre, a problem je, ker imamo premalo časa. Tako nekako sva s kolegom pred časom modrovala o tem, kako se v življenju redko poklopijo točno tiste stvari, ki jih potrebujemo, oziroma kako imamo ponavadi eno spremenljivko v enačbi pokrito, druga pa se prav nesramno in vztrajno izmika.

Prava vrednost EPK bo, če bodo uspeli povezati vse akterje, od kulture do politike in gospodarstva, in jih usmeriti v skupen cilj, sodelovanje, tudi na inovativne načine, narediti za imperativ in dvigniti samozavest, da bo Goriška ambiciozno in drzno zrla čez provincialne planke. A tudi za to je potreben - čas. Ga bo dovolj?

Na to sem se spomnil pred dnevi, ko sta se v Novi Gorici minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon ter za kohezijo in regionalni razvoj Aleksander Jevšek prišla seznanit, kako potekajo projekti, ki jih v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025 snujejo v Novi Gorici in širše na Goriškem. Vzporednice o času in denarju iz zgoraj omenjene debate se ponujajo same od sebe.

Nova Gorica je bila z Gorico izbrana za prestolnico kulture sredi decembra 2020. Na začetku denarja še ni bilo. Je bilo pa časa, tak je bil vtis, na pretek. Nekaj je sicer olajševalnih okoliščin, a kako drugače razumeti, da se je zavod, ki bo vodil izjemno pomemben projekt, pacalo deset mesecev, da je dobil direktorico pa še pet? Razkošje časa, očitno. Ker na denar so, zahvala gre takratnemu ministru Simonitiju, še kar čakali. Naključje je hotelo, da se je po nekaj mesecih prva direktorica preselila v kabinet premiera Goloba in je zavod dobil novega direktorja, še dva meseca kasneje pa programskega vodjo. Skoraj dve leti od pridobitve naziva sta torej šli mimo, da je zavod dobil ključna moža in postal polno operativen. Saj ne, da se vmes ni delalo, nasprotno, v nezavidljivi negotovosti s peščico zagnancev zadeve niso stale. Tudi obljubljenih deset milijonov evrov s kulturnega ministrstva je prišlo in odkar se je popolnila ekipa, zavod dela s polno paro. Vneme ne manjka, a dejstvo je, da se je po nepotrebnem izgubilo ogromno časa, ki se ga ne da povrniti. Niti kupiti.

A če se da izgubljeni čas v programskem smislu nadoknaditi s še tršim delom in dodatno zagnanostjo, ki smo jim že priča in bodo še bolj intenzivni, je situacija pri ključnih naložbah bolj kompleksna. Načrtovana prenova Trga Evrope in okolice, ki bo ključno prizorišče EPK, se je začela z mednarodnim natečajem marca 2020. A neverjetni dve leti sta šli mimo, da je postalo jasno, da bodo namesto po zmagovalni rešitvi trg prenavljali drugače, osrednji razstavni prostor EPICenter pa bo v skladiščih Slovenskih železnic. Po zagotovilih Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, ki za občini Nova Gorica in Gorica koordinira projekt, bodo projektanta, ki bo pridobil gradbeno dovoljenje in naredil projekte za izvedbo, izbrali marca. Takrat, ko naj bi država pridobila projekte za celovito, nekaj deset milijonov evrov težko nadgradnjo območja železniške postaje, vključno s prenovo osrednje stavbe, ki bodo prav tako ključno vplivali na izvedbo EPK.

Ker bosta prenova trga in postavitev objekta ob njem trajala leto dni, pred tem pa morajo izbrati še gradbince, je trditev, da je časovnica napeta, optimistična. Voda dobesedno dere v grlo. Kako teče čas v gradbeništvu in sistemu javnega naročanja, je jasno. Če je optimalni scenarij leto dni, je bolje računati še par mesecev več. Da ohraniš manevrski prostor, v primeru, da se kaj zalomi. Nova Gorica ga praktično nima več.

“Denarja bo dovolj, treba pa bo zavihati rokave in pripraviti konkretne projekte,” sta Jevšek in Arčon dala vedeti, da bo država razvezala mošnjiček, a domačo nalogo mora narediti občina, ki poleg trga načrtuje (vsaj delno) še prenovo vile Laščak ter gradov Kromberk in Rihemberk, če omenimo največje. O tem, da v Novi Gorici zdaj intenzivno delajo na tem, da bi zagotovili projekte, s katerimi bi pravočasno prišli do dodatnih milijonov EU, ne gre dvomiti. Šlo pa bo zelo na tesno. In potrebovali bodo tudi srečo. S srečo pa vemo, kako je. Res je, da pomaga pogumnim, ni pa se dobro nanjo preveč zanašati.

Na začetku je bila bojazen, da bo največji izziv denar. Srečna okoliščina je, da je vlada prepredena z Goričani, na čelu s premierjem, obenem pa logično, da je prepoznala projekt kot nacionalnega, dodaten bonus je, da so vanj izdatno pripravljeni vlagati tudi na italijanskih strani. Zdi se, da denar zdaj ni problem, luksuz pa je čas.

Zdaj je, kar je. Treba bo trdo delati, držati pesti in upati, da se izide. In predvsem graditi na tem, na kar se da vplivati. Da bo leta 2025 v Goricah in širši regiji veliko vrhunskih dogodkov in turistov, je jasno. A razvojna priložnost se bo kazala v letih, ki bodo sledila. Ne z zanimivimi novimi objekti, ker teh, z izjemo trga, ne bo. Prava vrednost bo, če bodo uspeli tesno povezati vse akterje, od kulture do politike in gospodarstva, jih usmeriti v skupen cilj, sodelovanje, tudi na inovativne načine, narediti za imperativ in dvigniti samozavest, da bo Goriška ambiciozno in drzno zrla čez provincialne planke. A tudi za to je potreben - čas. Ga bo dovolj?


Preberite še


Najbolj brano