Gobavost razsajala po Ljubljani

Ime norveške progresivne rock zasedbe Leprous, ki je včeraj nastopila v Kinu Šiška, izhaja iz angleškega izraza za gobavost - že od antike poznano nalezljivo bolezen, ki povzroča značilne spremembe na koži, sluznicah ter živčevju. A gobavost, ki jo širijo Leprous, je vse prej kot zlovešča, je pa ravno tako nalezljiva.

LJUBLJANA > Kino Šiška je tudi letošnjo zimo postregel z raznolikim programom. Zadnji februarski večer je tako pripadel eminentnim severnoevropskim gostom: norveški zasedbi Kalandra, ki pod taktirko markantne vokalistke Katrine Stenberkk eterične melodije nordijske folk glasbe spleta v surove, na trenutke celo srhljive zvočne krajine; britanskim progresivcem Monuments, ki z novim vokalistom Andyjem Cizekom neustrašno orjejo po evropski in ameriški sceni, ter nosilcem večera, norveškim gobavcem Leprous.

Večer je otvorila švedsko-norveška naveza Kalandra, ki je skozi preteklo desetletje oblikovala svoj zvok, nato pa leta 2020 izdala svoj prvenec The Line. Zasedba, ki je sicer zaslovela s priredbo nordijskega folk kolektiva Wardruna, je včeraj postregla s sedmimi skladbami s svojega prvenca in odlično pripravila temelje za nastop svojih zasanjanih rojakov.

Britanska preciznost ne razočara

Kaj kmalu po nastopu Kalandre se je na odru pojavila skupina v ozke hlače oblečenih, tetoviranih fantičev, ki slišijo na ime Monuments. Slednji so se v naši deželi ustavili prvič, zato jih je slovenska publika že težko pričakovala. Milo rečeno so pričakovanja uresničili. Takoj, ko je iz ozvočenja zagrmela prva skladba I, The Creator, je občinstvo ponorelo. Nadaljevali so z novejšo skladbo Opiate z zadnjega albuma In Stasis, sledile so še oda morskemu demonu Leviathan, ki je svoje mesto našla na albumu Phornesis, dobra stara Empty Vessels Make The Most Noise, Cardinal Red, False Providence, Lavos, nastop pa so sklenili s svežo The Cimmerian. Prav pri slednji se jim je na odru pridružil Raphael Weinroth-Browne, violončelist zasedbe Leprous, in poskrbel za “češnjico na vrhu torte”.

Odrska prezenca, s katero so postregli Monuments, je bila, njihovi izkušenosti navkljub, nekoliko toga, a to ni vplivalo na izjemno izkušnjo, ki so jo ponudili obiskovalcem. Zanjo je najbolj zaslužen vokalist Andy Cizek, nekdanji spletni vplivnež, ki z Monuments koncertira vse od leta 2019. Občinstvu je postregel z izjemnim vokalnim razponom, preciznostjo in neusahljivo odrsko energijo, s katero - za razliko od svojih kolegov - ni varčeval.

“130 evrov za pulover?!”

Monuments so med obiskovalci poskrbeli tudi za nekaj “drame”. Ob sprehodu mimo mize s promocijskimi izdelki (t.i. merchandise) je marsikomu v oko padla cena puloverja, za katerega je bilo treba odšteti 130 evrov (navadno taki puloverji stanejo 40 do 60 evrov). Spomnimo, da glasbene skupine ne služijo samo s koncerti - novodobne “gaže” so trenutnim razmeram primerne -, temveč tudi s prodajo promocijskih izdelkov.

Organizatorji in/ali koncertna prizorišča to s pridom izkoriščajo. Po facebooku je zakrožil izpisek, ki ga je skupina prejela le dan pred koncertom v Ljubljani. Organizator koncerta v Milanu si je namreč izplačal kar 47 odstotkov prodanega promocijskega materiala. Objava je kmalu sprožila val ogorčenja v velikem delu alternativne glasbene sfere. Monuments že dalj časa opozarjajo na omenjeno problematiko in opaziti je, da se vse več skupin odloča za odpovedi ali zmanjšanje obsega turnej. Nas bo potemtakem inflacija stala koncertov?

Nekoč so na njihovih koncertih sedeli

Po dobršni dozi novodobnega progresivnega metalcora je naposled le napočil čas za prihod vokalista Einarja Solberga in njegove horde podivjanih gobavcev - kitarista Tora Oddmunda Suhrkeja, bobnarja Baarda Kolstada, basista Simena Børvena, ritem kitarista Robina Ognedala in violončelista Raphaela Weinroth-Brownea. Na oder so stopili Leprous in publiko pospremili na sprehodu po svojem opusu, ki sestoji iz sedmih celovečernih albumov.

Vokalist Solberg se je že v začetku koncerta spomnil, da so prav v Kinu Šiška z Leprous nastopili že davnega leta 2010, in sicer ob boku švedskih simfonikov Therion in modernih Loch Vostok. “Takrat vas je bilo na našem koncertu v dvorani le deset. Spomnim se, da ste v prvi vrsti ljudje sedeli,” se je pošalil Solberg. “Lepo vas je videti v takem številu,” je pohvalil domala polno Katedralo Kina Šiške.

Leprous so občinstvu postregli s precizno odigranim progresivnim rockom, ki mu niso manjkali niti metalski, jazzovski in klasični pridihi. Solbergov falsetni vokal in presunljiva eleganca bobnarja Kolstada sta za Leprous brez dvoma skrita asa v rokavu. A v kombinaciji s premišljenimi kitarskimi riffi in hipnotičnimi linijami na sintetizatorjih se vse skupaj zlije v smiselno celoto, ki Leprous odlikuje že vse od začetka 21. stoletja. Vse navedeno so, kot se od njih pričakuje, podkrepili z dodelanim “light-showom”, predvsem pa s skoraj brezhibnim zvokom. Prav slednji je najbolj do izraza prišel v zaključku zadnje skladbe, težko pričakovane The Sky Is Red. Žalostno je le, da slovenska publika tega ne ceni dovolj. Po vseh letih namreč še ni celovito doumela namena ambientalnih delov pesmi, saj te najraje izkoristijo za pogovor o vremenu.

---