Metal diva Tarja Turunen o zadržanih Slovencih

Nekdanji prvi glas simfonične metal zasedbe Nightwish, sodnica na finski različici pevskega šova The Voice ter po mnenju mnogih metalska kraljica Tarja Turunen se bo ta konec tedna v sklopu turneje Raw ustavila tudi v Ljubljanskem Kinu Šiška.

LJUBLJANA > Tarja Turunen je stara znanka slovenskih odrov, saj je pri nas daljnega leta 2005 gostovala s svojo takratno skupino Nightwish, kot solistka je nastopila že na Rock Otočcu, v Križankah, v Tolminu ter v Kinu Šiška, kjer bo na oder stopila tudi v petek.

Nedavno ste izdali kompilacijo svojih novih pesmi z naslovom Best of: Living the Dream (živeti svoje sanje, op. a.). Ste kdaj sanjali, da boste prepotovali svet kot metal glasbenica?

“Težko rečem, da so bile to moje sanje. Kot otrok sem sanjala, da bom profesionalna glasbenica in za to sem trdo garala. V metal sem se zaljubila šele po nekaj letih dela z bendom. Ko sem začela svojo solo kariero, so bile moje sanje usmerjene bolj ali manj v nadaljnje ustvarjanje avtorske glasbe in nadgradnjo mednarodne kariere.”

Tarja Turunen

pevka

“ Nightwish in njihovemu delu ne sledim. Kar se je zgodilo v preteklosti, bo tam tudi ostalo. A glasba, ki smo jo skupaj ustvarili, bo večna.”

Vaša kariera je - tako za vas, kot tudi za oboževalce - pravi čustveni vrtiljak. Kaj v karieri je za vas predstavljalo največji izziv?

“Tako kot v večini primerov, so bili tudi zame začetki najtežji. Leta 2006, ko sem začenjala 'iz ničle', nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Zdelo se je, kot da se podajam v neznano - prvič sem se lotevala pisanja pesmi, delala sem z novimi ljudmi, iskala sem založbe, ki bi verjele vame ... Veliko stvari me je takrat spravljalo ob živce. Iz tega sem se ogromno naučila in z veseljem lahko rečem, da zdaj lažje shajam.”

Izdaja kompilacijskega albuma je gotovo en pomembnejših mejnikov v vaši karieri. Pri osmih studijskih albumih, ki ste jih izdali med solo kariero, je bilo najbrž težko izbrati najboljše skladbe. Kako ste se lotili tega izbora?

“ Celoten proces je trajal približno dve leti. Nisem se ukvarjala z izdajo samo enega albuma; hkrati smo pripravljali kar tri albume. Izbor pesmi za kompilacijski album je bil zanimiv izziv. Izbrala sem pesmi, ki so všeč oboževalcem - tiste, ki na koncertih požanjejo največji aplavz in tiste, ki so že bile izdane kot singli. Ta kompilacijski album mi ogromno pomeni in zelo sem hvaležna za to, da je po vseh letih, ki jih preživljam kot umetnica, napočil čas za njegovo izdajo.”

Odpuščena prek javnega pisma

Tarja Soile Susanna Turunen-Cabuli je, finska sopranistka, ki se z glasbo ukvarja od svojega šestega leta. Pri osemnajstih letih se je vpisala na akademijo Sibelius, kjer je bil njen sošolec Tuomas Holopainen, gonilna sila simfonične metal skupine Nightwish. V slednji se je uveljavila kot ena izmed pionirk v tej zvrsti. Z Nightwish je ustvarjala vse do leta 2005, ko so jo iz skupine odslovili prek javnega pisma. Odslej je prodala več kot 100.000 izvodov svojih osmih albumov, kar jo uvršča v sam vrh lestvice najbolj prodajanih ženskih ustvarjalk.

Pandemija je, poleg vsega, predstavljala tudi čas za samorefleksijo. Med pandemijo ste večino svojega časa posvetili pisanju knjige Singing In My Blood (Petje v krvi, op. a.). Kako ste se lotili tega projekta in kako je proces pisanja knjige drugačen od tistega pri pisanju albuma?

“Ideja za knjigo se mi je porodila, ko sem sestavljala kompilacijski album. Kontaktiral me je založnik iz Velike Britanije in mi predstavil idejo o knjigi. V trenutku mi je skozi glavo šinila kopica spominov, fotografij ... V pisanju sem zares uživala, čeravno je bil proces pisanja popolnoma drugačen od vsega, česar sem bila vajena doslej.”

Epidemija covida-19 je zaprla večino glasbene industrije. Zdaj, ko se slednja postavlja na noge, se veliko glasbenikov sooča z novimi težavami. Zaradi finančnih in zdravstvenih težav odpovedujejo turneje. Kako se vi soočate s tem?

“Sama sem od leta 2020 prestavila veliko koncertov in turnej. Prihajajočo marčevsko evropsko turnejo smo načrtovali že za leto 2019. Vesela sem, da smo epidemično poglavje končno zaključili in se lahko normalno posvetimo delu in ustvarjanju. Minula leta so bila mentalno zelo naporna, saj nismo smeli delati. Nikdar prej še ni bilo tako. Težko sem se sprijaznila s tem, da se moram boriti proti vesolju, ostati doma in biti potrpežljiva. Kljub temu sem se zaposlila z ustvarjanjem novih projektov, snemanji in dokončanjem produkcij. Umetnica sem in obožujem svoje delo. Tega nič ne more nadomestiti. Zdaj pa je problem v tem, da v tej panogi ni več dovolj delovne sile. Težko je najti koncertno ekipo. Poleg stroškov turnej so tudi življenjski stroški vse višji, a to za nas glasbenike ne pomeni višjega plačila. Ha! Težko rečem, da nam je lahko, a vseeno sem srečna, da lahko kljub vsem tegobam delam to, kar delam, četudi v teh norih časih.”

V sklopu prihajajoče turneje ste načrtovali tudi postanek v Ukrajini ...

“Zelo rada bi spet nastopila v Ukrajini, a to zdaj žal ni mogoče. Pogrešam tamkajšnje oboževalce. Upam, da jih bom kmalu spet lahko obiskala.”

Velik del vaše kariere je predstavljala skupina Nightwish. Kako zdaj gledate na ta čas? Morda sledite njihovemu delu?

“Nightwish in njihovemu delu ne sledim. Kar se je zgodilo v preteklosti, bo tam tudi ostalo. A glasba, ki smo jo skupaj ustvarili, bo večna.”

Morda malce pretiravam, a ko ste leta 2013 zapeli na odru s Floor Jansen (sedanja pevka zasedbe Nightwish, op. a.), se je svet ustavil. Kako ste prišli do ideje, da z njo odpojete pesem Over The Hills And Far Away in kakšni občutki so vas prevevali?

“Povabila sem jo na koncert in neizmerno sem vesela, da je povabilo sprejela. Prepričana sem, da je bila ravno tako navdušena, kot sem bila jaz. Metalske 'sestre' se moramo vzajemno podpirati.”

Slovenija je tako rekoč stalna postojanka na vaših turnejah. Kako se slovensko občinstvo razlikuje od drugih, denimo od tistega v Argentini?

“Ljubljano sem močno pogrešala. Imam ogromno lepih spominov in res mi je všeč utrip tega mesta. Komaj čakam, da se spet vrnem. Kulturne razlike lahko zaznamo povsod, vendar je ljubezen do glasbe nekaj, kar si delimo vsi. Gre le za to, da se način, kako ljudje izkazujejo svojo strast ali navdušenje nad mojim delom, spreminja glede na kulturo in običaje. Slovenci so morda nekoliko bolj zadržani kot Argentinci, a to ne pomeni, da na koncertu ne uživajo. V slovenski javnosti sem bila vedno toplo sprejeta.”

---