Tanz mit Triglav*
Kranjska Gora. Zimska idila. Otvoritev 43. svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah. Množica obiskovalcev nestrpno pričakuje uradno odprtje. Na do zadnjega kotička osvetljenem in premišljeno okrancljanem odru obiskovalce pozdravita v slovenske športne bundice odeta voditelja in napovesta nastop dveh največjih slovenskih kulturnih izvozov. Vse gre kot po maslu. Tako 'štima', da je že sumljivo. Večer se naposled le zaključi, Slovenec pa čaka. Čaka dramo. Nestrpno pregleduje facebook, pa twitter, pa instagram... Išče, kaj je koga zmotilo. Se res nihče ne bo obregnil ob podpovprečno komentiranje televizijskega prenosa? A res nikogar ni zmotil premier, ki je v Planico spet prišel s partnerko? So vsi spregledali našitek na rokavu suknjiča Borisa Benka? Koga briga!? Slovesnost je uspela!
Slovenci smo sebi in svetu dokazali, da smo zmožni izpeljati prireditev na mednarodnem nivoju in da vsaka prireditev ni nujno “strašni boj, ne boj, mesarsko klanje”. Čeravno samo za en večer, nas je združila naveza športa in kulture. Zdaj smo šele uvideli, kako tanka je meja med kulturno in športno prireditvijo. Na tem mestu je najbrž čas, da se vprašamo - zakaj se pri kulturnih proslavah venomer zaplete? Na praznik, ko naj bi se slavila kultura, tisti povezovalni faktor, ki je skupen vsem državljanom, smo se Slovenci sprli. Pozabili smo na kulturo in se ukvarjali s politiko. V tolikšni meri smo pozabili nanjo, da na tisti torkov večer večina oči ni bila uprtih v Linhartovo dvorano, kjer so priredili osrednji dogodek letošnjega Kajuhovega leta, temveč v Planico.
Slovenci smo sebi in svetu dokazali, da smo zmožni izpeljati prireditev na mednarodnem nivoju in da vsaka prireditev ni nujno “strašni boj, ne boj, mesarsko klanje”.
Laibach zagovarja enost. Razumimo to, kakor želimo. V kulturi, športu ali politiki. V svojem raziskovanju odnosa med umetnostjo in ideologijo je kolektiv tako ekstremen, da si je tradicionalno slovensko pesem, ki jo je napisal duhovnik, uglasbil pa človek, ki je za en goldinar kupil vrh Triglava, drznil predrugačiti, izboljšati do te mere, da je presegla izvirnik in naposled združila Slovence. Morda je to le zatišje pred nevihto. Laibach namreč tako združuje, kot tudi ruši vse pred seboj. Le dan po združitvi Slovencev pod Triglavom, našim domom, smo se spet mrščili in ob najavi Laibachove Evrovizije v samem sržu vojne v Ukrajini živčno komentirali objave na družbenih omrežjih. A taki pač smo.
Prireditev ob otvoritvi svetovnega prvenstva je bila torej luč, ki je posvetila iz najtemnejše teme, v kateri se je znašla slovenska kulturna srenja. To luč je prižgal narod in samo on jo lahko ugasne.
*Pleši s Triglavom