Bil je rožnik klasičnih vrtnic

Pokrajinski arhiv Koper hrani med svojimi arhivskimi fondi dokumente koprske rodbine de Belli, ki zajemajo obdobje med letoma 1435 in 1932. Arhivski fond z oznako SI_PAK/0288 obsega trinajst škatel arhivskega gradiva. Družina de Belli, ki se v Trstu in Istri omenja že v 13. stoletju, verjetno kot veja beneške rodbine, je v Kopru prisotna od prve polovice 14. stoletja, ko je bila priključena Velikemu svetu.

Prvi predstavnik rodbine, ki se omenja v Kopru, je bil Jacopo (tudi Giacomo) Bello de Belli (1356-1420). Hranjeni dokumenti se v veliki meri nanašajo na upravljanje družinskih posestev na območju Marezig, Črnice in Čepičev. Rodbinski fond so dodatno obogatili dokumenti koprskega okrajnega zdravnika in politika Cristofora de Bellija (1819-1877). Edini moški potomec Niccoloja de Bellija in Laure Gravisi, vnukinje znanega koprskega akademika in erudita, markiza Girolama Gravisija (1720-1812), Cristoforo, je gimnazijo obiskoval v Kopru, študij filozofije opravil v Benetkah, iz medicine pa diplomiral na Univerzi v Padovi, kjer je leta 1843 tudi doktoriral. Več kot 30 let je opravljal funkcijo koprskega okrajnega zdravnika in se z zavzetostjo in strokovnostjo še posebej izkazal ob epidemiji kolere leta 1855.

Cristoforo de Belli je bil tudi koprski župan

Med letoma 1870 in 1874 je bil koprski župan (podestat), izvoljen pa je bil tudi za deželnozborskega poslanca mesta Koper. Ob strokovnem in političnem udejstvovanju je Cristoforo kot član Istrskega kmetijskega društva (Società agraria Istriana), ustanovljenega v Rovinju leta 1869, izkazoval velik interes za napredek istrskega kmetijstva. Obenem je bil tudi član Hortikulturnega društva avstrijskega primorja (Società d'ortocultura del Litorale) iz Trsta, ki je posebno pozornost namenjalo uvajanju novih rastlinskih vrst ter sadnih in ornamentalnih dreves. Leta 1858 je v tržaškem mestnem parku tudi organiziralo dve cvetlični in sadjarsko-vrtnarski razstavi.

Podatki o rodbini in dokumentih so iz fonda SI_PAK/0288 Rodbina de Belli (1435-1932).

Med dokumenti Cristofora de Bellija je ohranjen mali sivo-modri zvezčič formata 22,5 x 15 cm, ki kljub sivini njegove naslovnice vsebuje zelo barvito vsebino. Zvezek namreč vsebuje poimenske opise raznovrstnih vrtnic, ki so bile, sodeč po zapisih, zasajene v rožniku med letoma 1837 in 1842. Zvezku je priložen tudi načrt dotičnega rožnika v formatu 34,5 x 22 cm. Nevsakdanji dokument je vzbudil posebno zanimanje zgodovinarjev, raziskovalcev in ljubiteljev vrtnic. Njegova vsebina je bila prikazana javnosti v okviru razstave Vrtnice na Slovenskem nekoč in danes, ki jo je pripravilo Društvo prijateljev vrtnic Slovenije in je bila na ogledu v Kopru v Mali loži med 27. sepembrom in 17. oktobrom lani. Ob zaključku razstave so v organizaciji Skupnosti Italijanov Santorio Santorio Koper in ob sodelovanju Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije ter Pokrajinskega arhiva Koper priredili konferenco z naslovom Rožnik klasičnih vrtnic palače de Belli. Natisnili so tudi istoimensko priložnostno zgibanko.

Kje je stal v zvezku opisan nasad vrtnic

Na konferenci so predstavili tudi arhivski fond rodbine de Belli ter prikazali okoliščine, ki so pripeljale do najdbe tega nevsakdanjega dokumenta. Pri tem so formulirali nekaj mogočih hipotez o lokaciji v zvezku opisanega nasada vrtnic: od najbolj sugestivne hipoteze, da je ta bogati rožnik stal na vrtu koprske palače de Belli, do druge, da so bile vrtnice nasajene v kakem drugem vrtu v lasti pomembnejših koprskih družin (Gravisi, Grisoni, de Bello, Tacco ali drugih) v mestu ali ob njihovih podeželskih rezidencah, do zadnje, da se je rožnik nahajal nekje na širšem območju takratnega Avstrijskega primorja ali morda še dlje. Zvezek je Cristoforo de Belli morda hranil le iz zbirateljsko-ljubiteljskih nagibov.

18

pomembnejših vrtov je bilo v Kopru po zapisu Alda Cherinija, ki je sodil med večje poznavalce lokalne-domoznanske zgodovine mesta.

Strokovnjakinja hortikulture in predsednica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije Breda Čopi je predstavila in opisala stare vrste klasičnih vrtnic, ki so pred nastankom modernih hibridnih vrtnic (1876) krasile vrtove Evrope in sveta. Josephine Bonaparte, ena prvih gojiteljic rožnikov v Evropi, je imela veliki rožnik v svoji rezidenci Malmaison.

Ali je francoska zasedba Istre na začetku 19. stoletja prinesla naklonjenost rožnikom tudi v Koper, se je vprašala Lucija Čok, raziskovalka Znanstveno raziskovalnega središča Slovenije v Kopru, ki je podrobneje predstavila vsebino zvezka in opisala različne vrste starih vrtnic, ki jih je na osnovi transkripcije vsebine zvezka uspela prepoznati. Pri tem je poudarila, da je iz zapisov mogoče ugotoviti, da so vrtnice prihajale predvsem iz Milana, nabavljali pa so jih tudi v Trstu, Veroni in celo v Franciji. Zgodovinar Salvator Žitko je konferenco zaključil z opisom koprskih pomembnejših vrtov, ki jih je po zapisu Alda Cherinija, ki je sodil med večje poznavalce lokalne-domoznanske zgodovine mesta, bilo kar 18. Med slednjimi je bil tudi vrt družine de Belli, ki se je nahajal v mestni kontradi Bošadraga (Bossedraga).

Iz zapisov je mogoče ugotoviti, da so v Koper vrtnice prihajale predvsem iz Milana, nabavljali pa so jih tudi v Trstu, Veroni in celo v Franciji.

Na katastrskem načrtu Kopra iz leta 1819 je ob palači značilnih renesančnih potez družine de Belli (na sedanji Cankarjevi ulici) dobro viden vrtni zid, kar dokazuje da so stavbo obdajali veliki vrtovi. Za palačo de Belli se je odpiralo drugo veliko dvorišče (corte), kjer je prebivala ena od koprskih vej družine Madonizza.

Ali je bil razkošni rožnik, opisan na straneh malega zvezka, hranjenega v fondu rodbine de Belli v Pokrajinskem arhivu Koper, resnično umeščen na vrtu palače te znamenite koprske rodbine in kakšna je bila zgodovinska vloga koprskih vrtov, bi lahko pokazale bodoče poglobljene komparativne raziskave, usmerjene v razkrivanje historičnega razvoja kulturne krajine Kopra in njegove širše okolice.

Dr. Deborah Rogoznica, Pokrajinski arhiv Koper

---