Na stenah Kosovelovega doma visijo Dela, ki živijo

V Kosovelovem domu v Sežani so na predvečer slovenskega kulturnega praznika odprli posthumno razstavo tržaškega umetnika Klavdija Palčiča, rojenega 1940 v Trstu in umrlega septembra 2021. Palčičeva dela bodo v Sežani na ogled do 5. marca.

SEŽANA > Številno zbrano občinstvo je v Veliki dvorani Ivana Varla nagovorila koordinatorka programov Kosovelovega doma Helena Čehovin Gerželj, umetnostna zgodovinarka in stalna sodelavka kraške kulturne hiše Anamarija Stibilj Šajn pa je predstavila Palčičev bogat in širok ustvarjalni opus, ki je tokrat posvečen slikarstvu, čeprav je bil Palčič tudi grafik, ilustrator, kipar, scenograf in kostumograf.

Za slikarstvo in scenografijo je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada, kot grafik pa je ustvaril izjemen opus in bil nagrajen na ljubljanskem in beneškem grafičnem bienalu. Odprtje razstave, na katerem je bila prisotna tudi Palčičeva žena Ana, je z glasbenimi vložki popestril sežanski kantavtor Boštjan Pertinač na kitari.

Anamarija Stibilj Šajn

likovna kritičarka

“Zato so to Dela, ki živijo. Samosvoje in nesmrtno umetniško življenje, vselej uravnoteženo v srečevanju likovnih in vsebinskih, materialnih in duhovnih kontrastov.”

Človek je postal glavni protagonist njegovega slikanja

V Veliki dvorani Ivana Varla se tako bohotijo njegova dela velikega formata z naslovom Dela, ki živijo, saj je bil Palčič najpomembnejši nadaljevalec močne generacije slovenskih slikarjev prve polovice dvajsetega stoletja v Trstu. V šestdesetih letih je kot mlad ustvarjalec vstopil na likovno sceno in jo s svojim izvirnim ter medijsko raznolikim likovnim delovanjem ključno zaznamoval vse do svojega odhoda leta 2021. Njegova umetnost je našla pot v širni svet.

Umetnik je odigral veliko najrazličnejših vlog v jeziku umetnosti in z njimi prehajal mejo med Italijo in Slovenijo ter vstopil v širši mednarodni prostor. Povezan je tudi s Sežano, saj ga je na gimnaziji v Trstu učil risanja Avgust Černigoj, ki je Sežani zapustil velik ustvarjalni opus.

“Barve so mu omogočile izgradnjo telesnosti, prispevale so tudi k stopnjevanju vzdušja, ki se nadaljuje v - za avtorja značilnih - konfrontacijah različnosti. Temine slikovnih prizorov se osvetlijo, mestoma zažarijo, se razplamtijo v razkošje prekipevajoče živosti, v žlahtnost nians in občutenost tonskih gradacij ter postanejo atmosfera, s katero dramsko dogajanje doseže svoj vrhunec. Intenzivni, pogosto rdeči barvni akcenti pa prevzemajo vlogo punktacij, ki uravnovešajo kompozicijo, vseskozi pa se pretakajo kot življenje samo, v vsebinsko raznolikih pomenih, med objektivizacijo radoživosti in ljubezni ter trpljenja in celo minevanja. Barve so podrejene obliki, oblike pa prinaša risba, ki med likovno-izraznimi sredstvi vselej znova prevladuje,” je poudarila Stibilj Šajnova.

Ob tem je še dodala, da je Palčiča vedno spremljala človeška figura, ki “je bila in ostaja zmagovalka njegove resne, premišljene in odprte likovne igre. V njej je prevzela predstavo univerzalnosti. Njena sporočila, čeprav s pridihom historičnega, pa so le okvir za 'slike' iz avtorjeve intimne ikonografije, osmišljene v kreativnem trenutku notranje nuje in vpete v večnost časov. Zato so to Dela, ki živijo. Samosvoje in nesmrtno umetniško življenje, vselej uravnoteženo v srečevanju likovnih in vsebinskih, materialnih in duhovnih kontrastov,” je še dodala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

---