Tik pred zdajci

Ja, najbrž je že tako, da je “tik pred zdajci” nedvomno bolje kot “prepozno”, je pa tudi res, da je ločnica med njima pogosto težko določljiva. Da o nepredvidljivosti dogajanja niti ne govorimo.

V zvezi s tem, kdaj je še tik pred zdajci in kdaj že prepozno, mi pride na misel scena iz filma Upornik brez razloga iz davnega leta 1955. V njej sta se šla Jim (James Dean) in Buzz (Corey Allen) nekakšno igro, ki bi jo lahko poimenovali tudi “Kdo je tu strahopetec?”. Z ukradenima avtomobiloma sta se namreč z vso hitrostjo zapeljala proti prepadu in strahopetec bo seveda tisti, ki bo prvi skoči iz drvečega avtomobila. Končalo se je tako, da je Jim tik pred zdajci le skočil iz avtomobila, Buzz pa je bil žal prepozen in je z avtomobilom vred zgrmel v prepad. In ni bil prepozen zato, ker bi bil kaj manj strahopeten od Jima, pač pa zgolj zato, ker se mu je pripetilo nekaj nepredvidenega - pas na rokavu se je zataknil za kljuko na vratih.

In prav globalna dogovarjanja zadnjih let in desetletij na temo varstva okolja in ohranjanja narave so vsekakor dober primer tega, da se zganemo šele tik pred zdajci oziroma še nekoliko kasneje. Ko je že prepozno.

Skratka, “tik pred zdajci” ni nujno dobra opcija, a se je kljub temu pogosto poslužujemo. Na osebnem, še bolj pa na družbenem, ali če želite, globalnem nivoju. In prav globalna dogovarjanja zadnjih let in desetletij na temo varstva okolja in ohranjanja narave so vsekakor dober primer tega, da se zganemo šele tik pred zdajci oziroma še nekoliko kasneje. Ko je že prepozno. Ko je avtomobil s prvima kolesoma že nad prepadom in je pas na rokavu zataknjen za kljuko. Ukrepi za blaženje podnebnih sprememb so zagotovo tak primer.

Ta teden mineva že osemnajst let, od kar je leta 2005 stopil v veljavo kjotski protokol, mednarodni sporazum, s katerim naj bi pravzaprav tik pred zdajci zmanjšali emisije toplogrednih plinov in posledično zaustavili ali vsaj omejili segrevanje ozračja. A kaj, ko smo zgrešili že prvi cilj, postavljen v leto 2012, in tudi desetletje kasneje ni videti bistvenega napredka. Kolesa so nedvomno že čez, pasov, ki so se zataknili za kljuko in preprečujejo, da bi zapustili vozilo, pa je tudi kar nekaj. Od pohlepa in obvezne gospodarske rasti ter rasti dobička, do držav, ki protokola niso in ne nameravajo ratificirati. Med slednjimi so verjetno najpomembnejše Združene države Amerike, druge na lestvici letnih izpustov, sicer pa absolutne rekorderke v količini izpustov v času od industrijske revolucije pa vse do današnjih dni. Ni pa Kjotski protokol še zdaleč edini mednarodni dogovor, ki ga v deželi svobodnih ne nameravajo ratificirati. Težave imajo tudi z dogovorom o ohranjanju biotske raznovrstnosti ter kot edina članica Združenih narodov celo s konvencijo o otrokovih pravicah.

No, svetovni šerif si vsekakor svobodo razlaga zelo po svoje in jo predvsem jemlje zelo “osebno”. Zato so se in se še bodo dogajale koreje, vietnami, iraki, filipini, afganistani in kar je še takih in podobnih groženj deželi svobodnih. Zato se najbrž nenazadnje dogaja Putinova “specialna operacija” v Ukrajini. Vladimir Vladimirovič očitno meni, da nekdanja sovjetska republika s svojim približevanjem severnoatlantskem trgovinskem združenju, za prijatelje NATO, ogroža Rusijo. In tudi v tem primeru je očitno šla igra “Kdo je tu strahopetec?” predaleč.

Gotovo bi lahko tik pred zdajci skočili iz avtomobila ter to norijo & morijo preprečili, a so bili v trgovinskem združenju prepozni. V Moskvi pa preveč željni dokazovanja, da jih ni strah. Da si upajo. In tako s(m)o oboji, z Ukrajinci vred, zgrmeli v prepad. Lahko zgolj upamo, da nismo dosegli točke preloma, točke, ko ne bo več poti nazaj. Tako kot najbrž ni več poti nazaj iz spirale nasilja in nespoštovanja mednarodnih dogovorov, resolucij in še česa na Bližnjem vzhodu. Prepozno.

V upanju na pot iz spirale upadanja morske biotske raznovrstnosti in na boljše izglede za ohranjanje morij in oceanov se je minuli teden v kanadskem Vancouvru odvil peti mednarodni kongres morskih zavarovanih območij (IMPAC5). Tudi v primeru ohranjanja največjega svetovnega ekosistema globalna skupnost močno zaostaja za dogovorjenim ciljem, to je najmanj deset (10) odstotkov morij in oceanov vključenih v zavarovana območja do leta 2020. No, ta hip smo v letu 2023, delež zavarovanih območij pa še vedno ni dosegel niti osmih, kaj šele desetih odstotkov. Res je sicer, da je od lanskega leta v igri že nov, zelo ambiciozen cilj, s katerim se je globalna skupnost zavezala k tridesetim (30) odstotkom zavarovanega morskega ekosistema do leta 2030, a kaj ko je “zavzetost” za uresničevanje cilja malodane na las podobna “zavzetosti” zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov.

Ja, v tem primeru je rek naših zahodnih sosedov “tra dire e il fare c'è di mezzo il mare”, več kot na mestu. Na srečanju v Vancouvru je Sylvia Earle, oceanografinja, raziskovalka oceanskih globin in prva ženska na čelu ameriške nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA) v svojem prispevku poudarila, da bo naslednjih deset let ključnih za to, da morjem in oceanom omogočimo vzpostavitev naravnega ravnovesja, ki smo ga sistematično rušili desetletja. Rušili z odlašanjem z učinkovitim in dovolj obsežnim zavarovanjem ključnih delov morij in oceanov. Rušili z brezpogojno podporo industrijskemu ribolovu in drugim uničujočim praksam na področju pomorskega prometa, rudarjenja, urbanizacije in še česa. Skratka, tudi v tem primeru smo bolj kot ne “tik pred zdajci” in kaj kmalu bo najbrž prepozno. Svoj del odgovornosti pri ohranjanju morskega ekosistema seveda nosimo tudi na nedavno osvobojeni strani Alp. In tudi na teh naših dvestotih kvadratnih kilometrih morja bo z vidika zavarovanja in učinkovitega upravljanja njegovih najpomembnejših delov, naslednjih deset let ključnih. It's now or never, bi nam v uho zašepetal Elvis.


Preberite še


Najbolj brano