Denar je vse, denar ni vse

Organizirati veliko zimsko športno tekmovanje je vse bolj privilegij. Nekoč bi to držalo le za majhne države, kakršna je Slovenija, v bližnji prihodnosti pa bo to vse bolj veljalo za kraje na nizkih nadmorskih višinah, kamor sodi velik del slovenskih prizorišč zimskih tekmovanj. Nordijsko svetovno prvenstvo (SP) v Planici je verjetno organizacijski višek, saj so čezmejne olimpijske igre, o katerih na tromeji še sanjajo, precej utopična zamisel, sploh glede na bližnje spremembe kriterijev MOK, ki bodo prvič upoštevali tudi klimatske spremembe.

Še vedno se živo spomnim, ko sem v začetku tisočletja pripravljal reportažo o kandidaturi za olimpijske igre treh dežel, v katero je veliko dela in napora vložil takratni generalni sekretar organizacijskega komiteja pokala Vitranc Vojteh Budinek in zanjo zapravil tudi svoje zdravje. S časovno distanco se mi zdi, da je bil skoraj edini pri nas z dušo in telesom zapisan temu projektu, drugi pa ...

Ideja je bila, da bi leta 2006 na tromeji Italije, Avstrije in Slovenije pripravili zimske olimpijske igre (ZOI). Nosilci bi bili Trbiž, Celovec, ki je bil tudi formalni nosilec kandidature, in Kranjska Gora, v sozvočju z olimpijsko idejo in ideali ter v povsem drugačnih političnih časih. Toda v času predsedovanja olimpijski druščini (MOK) Juana Antonia Samarancha pobuda - razen verbalne podpore, besede pa itak gredo v veter in nič ne stanejo - res ni imela nobene možnosti. Takrat je bolj kot zdaj odločal denar, vpliv in lobiranje, čeprav so ravno pred glasovanjem spremenili pravila in skušali omejiti možnosti korupcijskih dejanj.

Planica je bila pred 15 leti pred razpotjem: ali bo zgradila infrastrukturo, ali pa bomo o njeni športni veličini brali le še v knjigah in se slikali na razvalinah skakalnic.

Veliki favorit za igre je bil švicarski Sion, ki je po neuspehu dokončno pokopal olimpijsko idejo. Markantni gospod Gianni Agnelli, lastnik Fiata, je takrat zimske igre pripeljal v Torino. To je bilo eno njegovih zadnjih dejanj v dolgem življenju. Vsi so jih hitro pozabili, nihče se jih ni zapomnil po lepoti prizorišč ali okolice, v okolici Torina večina objektov klavrno propada. Niti Sestriere, zimsko središče, ki ga je Fiat zgradil še pred drugo svetovno vojno, nima več rednih terminov v koledarju svetovnega smučarskega pokala. Tako je, če nekaj hočeš na silo.

Olimpijska ideja na tromeji ni propadla, iskrica še tli, nazadnje jo je lani obudil koroški deželni glavar, spet bi bil nosilec projekta Celovec. A kdo ve, če bi sploh bila izvedljiva, saj MOK pripravlja nove kriterije za ZOI, zaradi katerih je zamaknil tudi izbor prireditelja iger 2030. Razmišljali so o organizaciji skupnega svetovnega prvenstva v alpskem smučanju (SP), sedanje nordijsko SP v Planici je bilo sprva tudi mišljeno v sodelovanju s sosedi, ampak še tisti manjši del v Trbižu so zbrisali. Zaradi stroškov in trajnostnega razvoja.

To razpredanje o trajnostnem razvoju je sicer avtogol organizatorjev planiške prireditve, ki bi že spričo tega, da sega v Triglavski narodni park, morali biti v zelenih zavezah brezmadežni, pa očitno niso, saj je v minulih dneh prišlo na dan, da so parkirišča zgrajena tudi na zaščitenih površinah in kmetijski zemlji. Prireditelji valijo krivdo na občino Kranjska Gora, ki da ni poskrbela za parkirišča. Kam pa naj bi jih - ob obstoječih - postavila, saj bodo običajna v okolici Planice tokrat zaprta za vse, razen za tekmovalce in prireditelje.

To je tudi plod organizacije velikega tekmovanja na utesnjenem prostoru, v veliki meri na zaščitenem območju, z omejenimi prometnimi in še posebej prenočitvenimi kapacitetami. Na eni od promocij tretje slovenske kandidature za SP je avstrijska kolegica spraševala, kam za vraga pa boste namestili vse te silne ljudi, če že za finale svetovnega pokala v skokih ni proste sobe, cene pa so navite, kot da bi spali v Hiltonu, ne pa v neudobnem apartmaju.

Radi se primerjamo z ostalimi velikimi prireditelji zimskih tekmovanj, radi bi bili Skandinavci in približek olimpijskega Lillehamerja, ki ga udeleženci vsi po vrsti ocenjujejo kot daleč najboljšo in pristno izvedbo olimpijske ideje - blizu ljudem in v sozvočju z naravo. Toda kaj, ko se v nečem ne znamo brzdati. Pohlep, kako v času velikega tekmovanja čim več zaslužiti, je premočan. Za planiške polete v veliki meri računajo na norveške navijače. Kar je za nas nesramno drago, je za njih poceni. Letos bi morali imeti norveški standard kar vsi. Če boste deskali po spletu na straneh, ki ponujajo nastanitve, ter primerjali cene v Kranjski Gori in bližnji okolici s tistimi na Bledu in čez mejo v Italiji in v Avstriji, boste videli razliko. Izjemno razliko. In avtogol številka 2.

Navijanje cen se tokrat Kranjskogorcem ni povsem obrestovalo. Vseh kapacitet niso zapolnili, nekatere butične s cenami do 1500 evrov za štiri dni še kar samevajo, vse več pa je novih imen nastanitev, ki so se očitno soočila z odpovedmi, ali pa sob, ki so jih poprej umaknili s spletnih platform, sami niso uspeli iztržiti. Tudi precejšen del ekip je za namestitev izbral sosednji državi. Razumljivo in v skladu tržno logiko je, da so cene ob velikih dogodkih višje, a spet ne tudi z dvakratnikom. Upoštevajoč tudi to, koliko denarja športni turisti pustijo še drugje, bi bila zmernost pri določanju cen še toliko bolj zaželena. Dobiček bi šteli vsi. Kot so po naročilu ministrstva za gospodarstvo, kamor po novem sodi tudi šport, izračunali na Ekonomski fakulteti, se vsak evro vložen v šport (vsaj) trikrat povrne.

Na drugi strani pa imamo vseeno zgodbo o uspehu. Planica je bila pred 15 leti pred razpotjem: ali bo zgradila infrastrukturo ali pa bomo o njeni športni veličini brali le še v knjigah in se slikali na razvalinah skakalnic. K sreči smo kljub mačehovski drži države do športa in obilici neracionalnih politikov še premogli dovolj pametnih ljudi, ki so zagrizli v kislo jabolko in za ureditev Planice namenili 40 milijonov evrov, rešili nerešena lastniška vprašanja in postavili planiške tekme na zdrave temelje, s čistimi računi. Evri se zdaj vračajo v državno blagajno, ne potujejo le v nasprotni smeri.

A Planica je le eden od draguljev, v katere je treba vlagati, negovati, jih razvijati, pa tega (še) ne počnemo. Lahko pa je vzor.


Najbolj brano