Bajne zgodbe, ki burijo domišljijo

Na Gorjancih raste eden zadnjih koščkov slovenskega pragozda. Že stoletja buri domišljijo ljudi, ki živijo v bližini. Po zapisih, ki jih je o bitjih, ki naj bi tam živela, objavljal Janez Trdina, so vile, volkodlaki, čudežni izviri vode, ptica z zlatimi peresi, možje iz vode in žene iz gozda, prišli v širšo slovensko javnost.

V zgodbah, ki jih je skrivnostni gozd navdihnil, sta producentka Mija Špiler in režiserka Maruša Kink prepoznali uprizoritveni potencial. Štiri bajke so postale snov za predstavo; kljub temu, da gre za ločena poglavja, so med seboj prepletene. Povezuje jih slehernik, ki se znajde na kresno noč na Gorjancih. In tam se mu zgodijo nepredvidene stvari.

Bajke in povesti o Gorjancih je predstava, v kateri imata glasba in gib pomembno vlogo. Glasbo je napisala Zvezdana Novaković, koreografinja je Ana Pandur, medtem ko je podobo predstave ustvarila Vasilija Fišer, njeno skrivnostno nočno atmosfero pa Jaka Varmuž. V koprodukciji Zavoda Margareta Schwarzwald, Cankarjevega doma, Mestnega gledališča Ptuj in SSG nastopajo Nataša Keser, Urška Kavčič in Zvezdana Novaković. Pred tržaško premiero, ki bo 3. marca v Veliki dvorani SSG, nam je režiserka Maruša Kink povedala nekaj več o zamisli za “bajeslovno” predstavo.

“Ljudje, ki so poklicni pripovedovalci zgodb, so me naučili, da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš. To skoraj nujno pomeni, da vanjo odtisneš svoje vrednote, svoja prepričanja, čas v katerem živiš. Da jo po svoje 'spelješ'. Tudi Trdina je naredil točno to.”

Maruša Kink

režiserka

Zakaj ste izbrali ravno zbirko Janeza Trdine?

“Zanimala so me bajeslovna bitja, ki naj bi živela na naših tleh. Trdina jih je zbiral na terenu, zapisoval in kasneje obdelal. Ni me toliko zanimalo tisto, kar je sam dodal, ampak osnova, na kateri vse temelji. Bajke so sprva delovale precej nedolžno, ko pa smo začeli odkrivati njihove globlje plasti, so postajale presenetljivo temne, celo morbidne, mizogine.”

Katere so teme, ki jih obravnavate skozi te zgodbe?

“Človekova divja narava in njegov instinkt.”

Kako ste povezali različne zgodbe v gledališko celoto?

“Celota je sestavljena iz dveh daljših in dveh krajših zgodb. Razvitega materiala smo imeli še več, a te štiri so se najbolje sestavile ena z drugo.”

V kakšni meri so ustvarjalci soavtorji besedila?

“V veliki meri. Le ena od zgodb je ostala v originalnem Trdinovem zapisu. Ostale so predelane in prestavljene v današnji jezik. Nekatere od zgodb so preinterpretirane, saj je svet od Trdinovih časov šel vendar naprej ...”

Ob običajnem študiju predstave ste mogoče posebej poglobili topose in ikonografijo slovenske folklorne (in mitološke) dediščine?

“Ta dediščina je bila v navdih. Ne stremimo pa k temu, da bi predstava poučevala o običajih ali navadah tistega časa. Tudi ne moremo z gotovostjo trditi, da so vsa bitja, ki jih v predstavi srečate, res obstajala. Morda so, morda pa niso. Ne vemo. A ni to čudovito?”

Katera je v tej predstavi meja med etnografijo in umetniško svobodo?

“Ljudje, ki so poklicni pripovedovalci zgodb, so me naučili, da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš. To skoraj nujno pomeni, da vanjo odtisneš svoje vrednote, svoja prepričanja, čas v katerem živiš. Da jo po svoje 'spelješ'. Tudi Trdina je naredil točno to. Jaz jih nisem obrnila v današnji čas, nisem jih želela brutalno aktualizirati. Hotela sem ohraniti mehkobo in čarobnost sveta, ki je bil in ga morda nikoli več ne bo. Vile, na primer, so že po Trdini zapustile Gorjance, ko so kristjani začeli napadati kristjane. Ostala je le še ena, ki je čuvala njihove zaklade. In potem … se je še ta od žalosti spremenila v sneg. Nepovrat.”

Je izvirna glasba generična ambientalna podlaga ali vsebuje elemente ljudskega izročila?

“Harfa, ki je uporabljena v predstavi, ni prav značilno ljudsko glasbilo pri nas. Nekatere druge ljudske glasbe jo poznajo, celo različne vrste. Zdelo se mi je, da je njen zven nekje med avtohtonim in drugačnim, kar je primerno za to predstavo.”

Zakaj ste ustvarili dvojno različico celovečerne in mladinske predstave?

“Splet okoliščin. Predstava je velika koprodukcija štirih koproducentov, vsak je imel svoje želje. Začeli smo s predstavo za mlade. Potem pa se je material odpiral v vse mogoče smeri. Zanimivo se je igrati z načini, kako isto stvar poveš za otroka ali za odraslega. Načeloma pa so te zgodbe namenjene zelo široki publiki. Tako kot bajke.”

Bajeslovna bitja se pojavljajo ponoči. Je noč rdeča nit oziroma osnovni element uprizoritve in njene splošne atmosfere?

“Ne le ponoči. Vile iz Gorjancev na primer, lahko človek vidi le ob zori, ko se češejo in so tako zamaknjene v svoje opravilo, da ga ne opazijo. In še dobro, da ga ne. Ker če bi ga, bi ga lahko ustrelile v roko ali v nogo, ali pa v obe roki ali obe nogi. Če bi se pa čisto raztogotile, pa naravnost v srce, da bi kar takoj umrl. Rdeča nit pa je noč, ampak ena posebna. Kresna. Takrat se nam vsem malo sfuzla. In zgodijo se lahko … čudne reči …”

---