Bil je lep dan, hvala
Korak mi zmeraj zastane, kadar jo po naključju srečam. Nasmehnem se, spomin spet okuša tisto torto, razmazano po nosu, očeh, licih ... Hecno, kako zveste tovarišice so drobne neumnosti, ki smo si jih privoščili tako, mimogrede, v zgledno zaužitih dneh.
Ni me opazila, v knjižnici se je zamotila z listanjem, iskanjem, izbiranjem. Zdaj sva zgolj bežna znanca, včasih se srečava, jaz s svojo družino, ona takisto z deco, pokimava si, se pozdraviva in greva vsak svojo pot. V prejšnjem tisočletju pa sva se tu in tam znašla v skupni družbi. Že tistih nekaj trenutkov, ko sem ondan v okvirju knjižnih polic uzrl kader z njo v središču, je bilo dovolj - že spet sem se nasmehnil, znova okušal tisto torto ...
Plešite celo noč, ljubite se in se igrajte. Ko spite, ne pozabite sanjati. Plavajte, tecite, splezajte na goro ali pa skočite z nje. Storite to, dokler je čas. Kupite vstopnico za koncert, preden bo razprodan ... in dokler je muzikant še živ. Dolgost življenja našega je kratka, človek je hitro pokvarljiva roba.
Svet je bil tedaj rahlo mlajši, mi pa baje tudi. Bilo je nekega lepega večera, ko jo je naša mala tovarišija mahnila na mestni trg, ki ga je že dodobra napolnil pisan, kričeč, vzhičen žur. Mladež vsepovsod. Bilo je, kot mora biti: v množici so se vrstili pozdravi, objemi, pomežiki, nerodni poljubi in gromke zdravice, razlegal se je smeh, zmerljivke so zvenele ljubkovalno, vsi po vrsti smo bili legende. Muzika je nažigala, vmes je po odru skakljal animator, moderator, voditelj, karkoli že, nekaj tulil v mikrofon. Ni nas preveč motil, bili smo glasnejši.
Nakar me je prijateljica, bodoča bežna znanka, sunkoma pograbila za roko, se zastrmela vame, butnila: “Greva gor!” Kam gor?! “Gor! Zdaj!” je pomignila proti odru. Animator, moderator, voditelj ali karkoli že je mahal, vabil, pozival prostovoljce. Da potrebuje parčke, je skandiral. Še preden sem utegnil dojeti in ujeti korak s tem cirkusom, me je za sabo potegnila na oder. Vreščač je v mikrofon zadovoljno ugotovil, da je zdaj na odru dovolj parov in da se tekmovanje lahko začne. “Kakšno tekmovanje?” sem zastokal, se oziral. Tri, štiri, zdaj, gremo! Za hip sem v njenih rokah uzrl krožnik s torto, nakar sem jo že začutil v ustih, po nosu, licih, očeh, lepka zdriz mi je vse bolj zastirala pogled na kričača z mikrofonom, na fotoaparate, na nasmejano prijateljico in razposajeno množico tam spodaj. Torte je k sreči kmalu zmanjkalo, tekmovalci smo dobili papirnate brisačke, se za silo očedili, kričač se nam je zahvalil za sodelovanje, množico pozval, naj nam še enkrat zaploska, in nas hitro spokal z odra, kajti program gre naprej. Se mi zdi, da nisva zmagala. Ne vem, težko rečem, ves tisti večer je že vse odtlej ovit v kopreno megle - in vendar zlepa noče zbledeti.
Ostaja varno vpet v verižico malih norosti, zaužitih v dneh in nočeh, ki sijejo skozi še tako gosto meglo. Prav je tako. In prav imajo “neki novi klinci”, ki zdaj živahno prepevajo: “Mi bomo celo noč plesali, ljubili se in se igrali, kot da nas jutri več ne bo ...” Carpe diem, da, užij dan, je že pred našim štetjem vzkliknil Horacij in zdaj na poti v Liverpool vzklikajo naši Joker Out, v blagoglasnem manifestu mladih. Ki ga je treba ne le poslušati, ampak tudi slišati.
Kakor je treba spet in spet gledati - in videti! - prizor iz kultnega filma Društvo mrtvih pesnikov, kjer Robin Williams kot učitelj književnosti svojim učencem približa “carpe diem”. Iz učilnice jih pospremi v avlo, jim prigovarja, naj si ogledajo stare fotografije v vitrinah, mimo katerih vsak dan švigajo, ne da bi jih res opazili. Na črno-belih skupinskih portretih so prav tako mladi ljudje. V trenutku, ko jih je ujel fotograf, so bili tudi oni polni življenja, načrtov, upov. A zdaj jih ni več, so samo še hrana za črve in gnojilo za rožice. Poglejte jim v oči, pa boste slišali, kaj nam sporočajo: “Carpe diem, užijte dan, dokler je še čas!”
Memento mori, bi dejal naš poet. Ali pa umetnik, ki sem ga intervjuval pred leti. V polmračni sobici mi je govoril, da se ljudje sploh ne zavedajo, kaj je smrt. Če bi se, je prikimal, če bi dojeli, da jih nekega dne preprosto ne bo več, bi večina iz rok takoj izpustila vse. Rekli bi “ej, jaz se tega ne grem več”, spoznali bi, da ni časa za zoprnije, za sekiranje, za morjenje sebe in drugih.
Baje je ključnih tistih dvajset sekund poguma, ki ga včasih moramo zbrati, da bi popestrili, obogatili, osmislili življenje. Da povemo, kar je treba povedati, pokažemo, kar je treba pokazati, stopimo, kamor je treba stopiti - pa magari po porcijo torte pred nasmejano množico!
Plešite celo noč, ljubite se in se igrajte. Ko spite, ne pozabite sanjati. Plavajte, tecite, splezajte na goro ali pa skočite z nje. Storite to, dokler je čas. Kupite vstopnico za koncert, preden bo razprodan ... in dokler je muzikant še živ. Dolgost življenja našega je kratka, človek je hitro pokvarljiva roba. Ko bo dohtar resnega obraza odkimal, ko te tovornjakar med zavijanjem ne bo opazil, ko bo komet že predrl oblake - e ja, takrat bo prepozno.
Res je, drži ko pribito: ko izgovarjaš besedo prihodnost, prvi zlog že odhaja v preteklost. In samo kar ima konec, je nekaj vredno. Evo, tako se po četrt stoletja izteka moja doba na Primorskih novicah. Bil je lep dan. Hvala, da sem ga smel preživeti z vami.