Meja, do katere lahko gredo nevladniki

Nekaj užaljenosti in privzdignjenih obrvi je sprožilo imenovanje Boštjana Poklukarja za kandidata za notranjega ministra. Skupaj še z nekaterimi drugimi potezami premierja in njegove ožje ekipe pa so z ušesi zastrigli tudi analitiki in poznavalci slovenske politike, saj očitno prehajamo v obdobje, ko se skuša vladna ekipa umestiti v političnem in interesnem prostoru. Interese, ki jih je del nevladnih organizacij skušal uveljaviti ob imenovanju novega notranjega ministra, je Gibanje Svoboda tokrat gladko preslišalo. To seveda ne pomeni, da se bo omenjeni del nevladnih organizacij postavil na okope proti aktualni vladi, a vseeno daje določeno sporočilo, da vlada ne želi biti in ne bo zgolj podaljšana roka izbranih civilnodružbenih gibanj in organizacij. V prvih mesecih po prevzemu oblasti je namreč zgledalo, da nekaj društev in organizacij, ki jim je vlada zaradi zaslug ob prevzemu oblasti podelila poseben status, pripravlja zakone in usmerja delovanje ministrstev.

V zadnjih tednih pa se je poleg izbora Boštjana Poklukarja za ministra vlada vsaj delno oddaljila tudi od Dušana Kebra in njegove skupine pri snovanju zdravstvene reforme, prav tako ni sprejela pobude za povsem brezplačne vrtce za vse otroke, pa tudi nedavnemu izsiljevanju Svetlane Makarovič ni povsem ugodila, kot je moč razbrati iz izjav. Četudi je res, da upravnega odbora Prešernovega sklada ne moremo povezati z izvrševanjem vladne politike. Vse te poteze seveda ne pomenijo, da bo Gibanje Svoboda prelomilo zavezništvo z delom civilne družbe, razumeti pa gre, da postavlja meje, do katere lahko gredo nevladniki.

Poteze v zadnjem obdobju ne pomenijo, da bo Gibanje Svoboda prelomilo zavezništvo z delom civilne družbe, razumeti pa gre, da postavlja meje, do katere lahko gredo nevladniki.

Pri imenovanju Poklukarja je bolj zaskrbljujoče, da so tako v koaliciji kot v omenjenih civilnodružbenih organizacijah spregledali šibkost omenjenega kandidata. Ta v svoji uradniški karieri kot povprečen birokrat ni naredil presežka. Njegovo ministrovanje v času Šarčeve vlade je bilo brezbarvno, kar sicer za notranjega ministra ni nujno slabo. Celo koalicijski partnerji so med glavne argumente za podporo navedli, da za časa ministrovanja ni naredil večje napake. Da za prvega človeka notranjih zadev še njegovi zavezniki pravijo, da praktično ničesar ni naredil, a da je dobro že to, da ni naredil napake, je nenavadno. Da bo postal minister, ne gre dvomiti, saj je večina obilna in trdna, pa tudi pri Socialnih demokratih in Levici poznajo toliko matematike, da vedo, da tega procesa ne morejo zaustaviti. S stisnjenimi zobmi bodo morali gledati, kako se v organih odločanja krepi vpliv kontroverznega Damirja Črnčeca. A to je le del političnega preigravanja, državljane lahko bolj skrbi, da je eden glavnih kriterijev pri zasedanju tako visokih vladnih položajev lojalnost.


Preberite še


Najbolj brano