Kako smo omedlevali

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda kolabirati razložena na naslednji način: brez dodatne finančne pomoči bi naš zdravstveni sistem kolabiral. /po finalnem nastopu je kolabirala in nato nekaj časa preživela v bolnišnici.

Avtor gesla je očitno v množici razlag izbral prav tisto, ki bo najbolje ponazorila, kar določena beseda pomeni.

To, kar je stoletje razlikovalo novinarstvo od vseh ostali preprodajalcev pozornosti in je temeljilo na brezkompromisnem sledenju javnemu interesu, je postalo ovira v novih oblikah javne komunikacije: čustva, sovraštvo, govorice, nepreverjenost in laž.

Zdravstveni sistem razen dodatne finančne pomoči, ki bi preprečila njegovo omedlevanje, potrebuje še marsikaj, kar ni vezano na denar ali pa na pričakujoče finančne koristi določenih skupin. Zdravstvenemu sistemu bo denar morda povrnil moči in preprečil omedlevanje, pacientu, zaradi katerega ta sistem deluje, pa bo veliko težje pomagati. Njihovo omedlevanje bo počasi zdrknilo v sistem kronične omedlelosti, kjer pomoči ni več ali pa je zapoznela.

Da ne bo pomote. V tej državi je marsikateri sistem kolabiral. Za nekatere sploh nismo opazili, da so v takšnem stanju. Za druge pa nam očitno ni mar. Na primer medijski sistem. Ne konkretni medij, ali konkretni novinar in novinarka, ampak sistem v celoti. Država že trideset let obljublja, da bo sprejela strategijo razvoja medijskega sistema. Strategija pomeni skupek vseh možnih ukrepov, ki bodo omogočali, da sistem kot celota deluje v javnem interesu. Namesto tega imamo samo nepregledno množico taktičnih prijemov, med katerimi je veliko takšnih, za katere bi bilo bolje, da jih sploh ne bi sprejeli, ker je njihov učinek pravo nasprotje tistega, kar naj bi spremenili.

Obstaja nekakšno splošno prepričanje, da so mediji nekakšni samodelujoči sistemi. Novice prihajajo vsak dan (večkrat na dan), mediji izhajajo vsak dan, samo bralcev, ki bi morali biti temelj sistema, je iz dneva v dan vse manj.

Odnos do bralcev pa je posebna zgodba. Spominja me na lažno samorefleksijo posameznih političnih strank, ki za svoje neuspehe krivijo ljudstvo. Mi delamo dobro, si mislijo (nekateri pa tudi to javno razglašajo), ljudstvo, zavedeno in neumno, pa tega ne opazi. Če bi imeli drugo ljudstvo, če bi lahko mi kot stranke lahko imele poseben volilni sistem, v katerem bi stranke izbirale svoje volilce, potem pa bi definitivno mi bili tisti, ki bi zmagali. Še bolj. Kaj če sploh ne bi imeli volitev in bi to isto neuko in zavedeno ljudstvo razglasili za opravilno nesposobno in bi prevzeli oblast sveto prepričani, da samo potrebujemo čas, da to ljudstvo discipliniramo.

Mediji so skozi zgodovino ves čas flirtali. Borili so se za “ljubezen” političnih elit, lastnikov in oglaševalcev. Samo “ljubezen” njihovih bralcev se jim je zdela nekako samoumevna. Oni bodo vedno tukaj, so si mislili. Ne glede na to kaj bomo počeli, bodo vedno želeli ostati v tem razmerju.

In bralci, ta muhasta, nehvaležna in razvajena svojat, so sčasoma ugotovili, da je marsikaj v tem razmerju hudo, hudo narobe. Na primer to, da medijem oglaševalci pomenijo več kot oni. Pa to, da se afere množijo na naslovnicah, razrešitev teh afer pa je drugotnega pomena. Potem so bralci navajeni tega, da je njihovo razmerje v odnosu do medija postalo samo komercialni odnos in nič drugega, ugotovili da je nekaj podobnega medijskim vsebinam mogoče dobiti brezplačno ali skorajda brez plačila. Niso se preveč spuščali v detajle glede tega, da marsikaj objavljenega ne drži, da za velikim številom objav ni nobenega utemeljenega dejstva v realnosti. To, kar je stoletje razlikovalo novinarstvo od vseh ostalih preprodajalcev pozornosti in je temeljilo na brezkompromisnem sledenju javnemu interesu, je postalo ovira v novih oblikah javne komunikacije: čustva, sovraštvo, govorice, nepreverjenost in laž.

Mogoče je trenutno stanje medijev samo zgodovinska anomalija. Nekaj, kar bo sčasoma minilo. Mogoče pa je tudi nasproten scenarij. Da je to trajna in nepopravljiva posledica, ki ne bo več anomalija, ampak nova realnost.

Nihče od sodobnih potnikov ne žaluje za kočijami kot potovalnim sredstvom. Nihče od sodobnih komunikatorjev ne objavlja pozivov k vrnitvi pisemske komunikacije. Pozabljamo pa, da novinarstvo ni nekaj, kar bi bilo vezano za tehnologijo prenosa informacij. Nikoli niso obstajale različne zahteve pri opravljanju novinarskega poklica, vezane za časopis, radio, televizijo ali splet.

Pa da ne bo pomote. Ne odhajajo samo bralci. Odhajajo tudi novinarji. Prišli so časi, ko si upravljalci medijskih sistemov brez težav predstavljajo medije brez novinarjev.

Očitno si tudi nekateri akterji znotraj zdravstvenega sistema predstavljajo zdravstvo brez pacientov.


Preberite še


Najbolj brano