Ohranjamo upanje in iščemo poti

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti! Ko sem prejela povabilo, da napišem nekaj besed o načrtih, izzivih in željah za leto, v katero smo pred kratkim vstopili, so se moje misli najprej zapeljale v leto, ki smo ga pustili za seboj. Mislim, da ne bom veliko zgrešila, če rečem, da leto 2022 ni bilo prijazno do nas. Po ali bolje rečeno vzporedno s covidom je skoraj na naša vrata potrkala še vojna in z njo tudi gospodarska kriza.

Vsi ti krizni momenti puščajo posledice na vse nas. Postali smo utrujeni, prestrašeni in vse težje je verjeti v … kaj? Boljša prihodnost se zdi skoraj nedosegljiva, skoraj nekaj, česar ne bomo dočakali.

Iskreno moram priznati, da je tudi mene proti koncu leta prevzela neka tesnoba. Od lanskega decembra smo se v gledališču borili s covidom in čeprav se je zaradi odprave vseh omejitev na zunaj zdelo, da ga ni več, ker smo spet “normalno” živeli, smo zaradi bolezni in obveznih izolacij odpovedovali predstavo za predstavo. Leta 2022 se torej v gledališču ne bomo spominjali kot leta, ko smo po covidu ponovno zaživeli, temveč kot leta, v katerem smo odpovedali največ predstav (67) doslej, in leta, ko smo morali tedensko spreminjati in prilagajati program. In ko smo stopili v letošnje leto, mislim, da je bila ena od želja vseh zaposlenih enaka - da se tako leto ne ponovi več.

V gledališču teh svetovnih problemov zagotovo ne bomo rešili, lahko pa ohranjamo upanje in iščemo poti iz krize. Kdo ve, kdaj se nam ob junakih na odru utrne misel, ki nas popelje na boljšo pot. Vesela bom, če jo boste iskali skupaj z nami.

V uvodu sem zapisala, da je v tem času težko verjeti v boljši jutri. Pa vendar. Kaj nam ostane, če nehamo upati? Za dežjem posije sonce, za nočjo pride dan. Tako banalni pregovori, a zgodovina kaže, da so resnični. Prav zaradi njih verjamem, da bo letošnje leto boljše, verjamem, da ne bo več tako pogostih sprememb programa in verjamem v redna srečevanja z vami, gledalci, kajti gledališča brez vas ni.

In verjamem v program, ki smo ga zastavili v letošnjem letu. Do konca sezone nas čakajo še tri premiere, vsaka zase vznemirljiva. Po nekaj letih ponovno slovenska klasika - Smoletova Antigona - in z njo na našem odru spet “starosta” našega gledališča Bine Matoh (upam, da mi ne zameri zaradi tega izraza) ter dve sodobni tuji dramski besedili, ki bosta v Sloveniji uprizorjeni prvič - Pet vrst tišine, ki nam bo odprl svet zlorab v družinah, za konec sezone pa še finska komedija Kaos.

Veselim se predstav in veselim se vseh treh režiserjev - Luke Marcena in Maše Pelko, ki prihajata iz vrst mlajše generacije, a se že podpisujeta pod izjemne predstave, ter Diega de Bree, ki se po petnajstih letih ponovno vrača v gledališče, v katerem je ustvaril uspešne predstave, kot so Kralj umira, Arabska noč in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Veselim se vseh vlog, ki jih bodo oblikovali naši igralci in igralke, in veselim se vsakega obiskovalca, ki jim bo zaploskal.

Veselim se tudi vseh gostujočih predstav, ki se bodo zvrstile do konca leta, saj smo si v letošnji sezoni (in s tem bomo nadaljevali tudi v prihodnje) zadali nalogo, da na naš oder povabimo odmevne predstave ostalih slovenskih gledališč in tako tudi vam omogočimo vpogled v slovensko gledališko produkcijo.

Veselim se jeseni, ko bomo v novo sezono ponovno vstopili s komedijo, ki se piše po naročilu, in uprizoritvijo slovenske literarne klasike. Ampak naj to še kakšen mesec ostane skrivnost, naj bo to nekaj, kar vas bo pritegnilo, da boste spremljali naš program. Rada bi napisala, da se veselim tudi gradnje zunanjega avditorija, a se na žalost zapleta zaradi pomanjkanja sredstev, tako da je veselje okrnjeno. Kljub temu pa verjamem, da vsi dosedanji napori in opravljeno delo niso bili zaman in se bo našel vir, da bomo lahko Evropsko prestolnico kulture dočakali s pristojnim novim zunanjem prizoriščem.

Načrtov in veselja je za leto 2023 tako veliko, prav tako pa tudi želja. Verjetno je največja v vseh naših mislih ta, da bi povsod nastopil mir in da bi se izkopali iz krize. V gledališču teh svetovnih problemov zagotovo ne bomo rešili, lahko pa ohranjamo upanje in iščemo poti iz krize. Kdo ve, kdaj se nam ob junakih na odru utrne misel, ki nas popelje na boljšo pot. Vesela bom, če jo boste iskali skupaj z nami.

---