Svetost življenja narodov in državna suverenost

Človek oziroma politiki vodilnih držav so si izmislili mednarodni pojem suverenost države tako, da so mogočne države priznale na novo nastalim manjšim državam formalno enakopravnost za urejanje medsebojnih odnosov po mednarodnem pravu, ki so ga določili najmočnejši. Male države morajo spoštovati mednarodno pravo, veliki pa kakor jim ustreza. Na podlagi enačenja države in suverenosti so pokoravale tudi narode ali narodne manjšine znotraj lastnih držav.

Bog, ki obvladuje naravne sile vesolja in Zemlje, je ustvaril življenje, narode, njihove jezike, kulturo, običaje, navade … Zato je suverenost izvorna pravica narodov in na drugi ravni posredno držav. Prav zato je suverenost sleherne države, ki jo je razglasil človek, v funkciji ohranitve izvirne enkratnosti, tj. nenadomestljivosti in neranljivosti slehernega naroda, se pravi: ohranitve njegove svetosti. Suverenost držav je izvedena in torej podrejena svetosti življenja narodov – tj. pravici do obstoja, samouprave in samoodločbe. To je bil rezultat zmage antifašizma nad silami zla leta 1945 in na teh temeljih je zrasla Evropska unija.

Skladno s tem spoznanjem Evropa leta 1991 ni nepopustljivo vztrajala na suverenosti Jugoslavije. Narodi Jugoslavije, prav vsi, so na podlagi pravice narodov do samoodločbe to pravico tudi izkoristili in tako prišli do svojih lastnih držav. Tudi jugoslovanska ljudska armada je leta 1991 v skladu z izenačitvijo države in suverenosti in na njej utemeljene zaprisege branila suverenost Jugoslavije na hrbtu njenih narodov, enako kot to počne danes ukrajinska armada. Žal danes Evropska unija ne črpa več svoje moči na antifašističnih vrednotah njenih očetov. Še huje, v OZN so države EU 4. novembra 2022 izdale vizijo povojnih očetov Evrope. Niso obsodile nacifašistične ideologije, z njo so se skupaj z Ukrajino celo poistovetile. Nasprotovale so več kot stotim državam sveta, v veliki večini tistim, ki jih je ta Evropa za stoletja zasužnjila in zločinsko izkoriščala.

Strašljive so besede sekretarja NATA, da mora Evropa podpirati neskončno ubijanje v Ukrajini, da bi bil dosežen pravičen mir. Pravičen mir se v Ukrajini lahko doseže samo tako, da njeni narodi sami odločijo o svoji usodi na referendumu. Eni se bodo odločili za Rusijo, drugi za Madžarsko, tretji za Poljsko ali Slovaško, ostali bodo oblikovali svojo državo Ukrajino. Ali pa bodo skupno, a vsak zase, ugotovili, da želijo živeti v skupni federativni državi, s pravico do odcepitve, - toda to bo njihova suverena odločitev!

Po več ko sto letih ni nikjer več Wilsonovega duha in njegovih 14 točk o samoodločbi narodov, samoupravi in pravicah manjšin. Nikjer več ni antifašistov, komunistov in protikomunistov, oboji so leta 1947 sledili ideji pravičnih meja - za samoodločbo Primorcev. Ti so tedaj živeli v suvereni Kraljevini Italiji, kot je določala Rapalska pogodba med kraljevinama Italije in Jugoslavije iz leta 1920. Tudi Jugoslovanska armada je leta 1945 okupirala ozemlje suverene države Italije, da si ga priključi na osnovi pravice malega slovenskega naroda, da odloča o svoji usodi. In tako smo uživali desetletja miru v Evropi.

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan …

S to Prešernovo vizionarsko idejo bi se morala začeti resnična himna Evrope v tretjem tisočletju.

Sedanji evropski voditelji morajo čimprej na smetišče zgodovine, sicer bomo mi, evropski narodi pristali na tem smetišču. V Ukrajini morajo čim prej zmagati njeni narodi s pravico do samoodločbe, ne Kijev, ne Rusija, ne Evropa in ne ZDA. Potem bo mir dolgotrajen.

BORIS NEMEC, Šempeter pri Gorci


Pišite nam


Najbolj brano