Neopredeljeni

Če hočemo razumeti, kako politiki in mediji aktivno sodelujejo pri normalizaciji določenih nesprejemljivih stvari, bodimo pozorni na to, kakšen besednjak za njihovo poimenovanje uporabljajo.

Ker v naši družbi velik del sistema in podsistemov deluje po principu snežene kepe, je soočanje z njihovim kolapsom travmatična izkušnja. Na prvi pogled imamo občutek, da je do tega prišlo kar naenkrat, in začudenje se zdi razumljivo. Ko pa zadevo malo bolje preučiš, ugotoviš, da ima dolgo, predolgo zgodovino. Za medijsko (in politika velikokrat začne reagirati na problem takrat, ko z medijskim poročanjem postane javen) poročanje o teh zadevah je potem značilno hitenje pri iskanju krivca. Kdo je odgovoren? In ne, kako se je začelo? Še več! Koliko členov je v tej dolgi verigi neodgovornosti, sprenevedanja, molčanja in obračanja glave stran.

Čeprav bi črna knjiga slovenskega zdravstva žanrsko lahko sodila v kategorijo kriminalke in mestoma tudi melodrame, je v osnovi bolj podobna telefonskem imeniku: veliko število imen in priimkov. In vmes veliko število “plačljivih številk”, kjer je možno dobiti storitve, ki so že plačane, za denar.

Krivca tukaj in zdaj je možno relativno hitro poiskati. Dobiti odgovor na to, kako je cela stvar tako klavrno propadla, pa je stvar poglobljene analize, poznavanja problema in neizprosnega iskanja trenutka (ali več njih), ko so bile sprejete odločitve, ki so nas pripeljale do točke, ko je stvari izjemno težko popraviti. Snežena kepa je bila vržena, dolgo časa se je kotalila in postajala vse večja. V tem času smo vsi pozabili nanjo. Zdaj, ko se je na koncu svojega kotaljenja raztreščila ta ogromna gmota snega, pa imamo problem. Velikanski problem.

No, približno tako je z zdravstveno krizo, ki je v negotovost in izgubo temeljnih človekovih pravic spravila veliko število ljudi. Čeprav bi črna knjiga slovenskega zdravstva žanrsko lahko sodila v kategorijo kriminalke in mestoma tudi melodrame, je v osnovi bolj podobna telefonskem imeniku: veliko število imen in priimkov. In vmes veliko število “plačljivih številk”, kjer je možno dobiti storitve, ki so že plačane, za denar.

Najbolj groteskna iznajdba v tej zgodbi pa je poimenovanje ljudi brez dostopa do zdravstvenega varstva. Nekdo (spet politika in mediji, ki tega niso postavili pod vprašaj) je te ljudi imenoval “Neopredeljeni”. Biti neopredeljen pomeni, da si imel izbiro, a se nisi odločil za nobeno. Neopredeljeni so lahko tudi volivci, pa potrošniki, pa tisti, ki jim ni mar za določeno zadevo. Nisem se opredelila, ker me to ne zanima.

V resnici pa imamo skupino ljudi, ki se ne more opredeliti, ker se nima za kaj opredeliti. Skupino ljudi, ki so še kako opredeljeni, ampak jim njihova opredelitev ne pomaga prav veliko. V bistvu jih pri prisili v to, da so neopredeljeni, nihče ni vprašal za mnenje. Neopredeljenim sledijo ambulante za neopredeljen, pred vhodi katerih lahko ure in ure sredi noči čakaš na to, da te opredelijo. Seveda, če imaš srečo. Ker potem ko bodo vse ambulante za neopredeljene polne, bo ostala še ena kategorija kronično neopredeljenih, ki se jim bo sčasoma pridružila neznana številka novih neopredeljenih. Obstaja pa tudi posebna kategorija tistih, ki sem jim ni treba opredeljevati, ker to opredelitev namesto njih opravi denar. Za te ljudi že sedanji sistem deluje odlično.

Da smo kot družba mojstrsko razvili jezikovno sprenevedanje, dokazuje tudi zadnja odločitev varuhinje gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Končno je odgovorila na pritožbo ene od organizacij civilne družbe, ki je sodelovala v referendumski kampanji za sprejemanje novele zakona o RTV. Pritožba se je nanašala na vodenje in zasnovo dveh referendumskih oddaj. Varuhinja je ugotovila, da je bila zasnova obeh oddaj pristranska (v škodo tistih, ki so zagovarjali zakon), da je v oddajah prevladovala neenakopravna predstavitev mnenj (v škodo tistih, ki so zagovarjali zakon), da je pa vodenje oddaj bilo večinoma nepristransko. Kako je voditeljici uspelo v pristransko zasnovanih oddajah in pristransko izbranih mnenjih nepristransko voditi oddaje, je verjetno razumljivo samo varuhinji. Ukrepi, ki jih predlaga za ureditev stanja, pa so v posmeh ne samo gledalcem in poslušalcem, ampak tudi celotni novinarski stroki. Skratka, nalaga uredništvu, da se o tem pogovori in pripravi določene smernice za prihodnost.

To razumem nekako takole: namesto da se nemudoma spremeni zdravstveni sistem, ki je sproduciral takšno sramoto, dajmo ljudem brez dostopa do primarnega zdravstvenega varstva, ki stojijo sredi noči v vrstah za izbiro zdravnika, hrano, pijačo in topla oblačila. Mogoče bi bilo za razmisliti, da jih prestavimo čakati nekje na obrobje mesta. Da ne kazijo pogleda na idilično okolje. Ali pa samo obrniti glavo in zamrmrati: kdo vam je kriv, da ste neopredeljeni.


Preberite še


Najbolj brano