Krvavice, ribe in tofu

Povečana skrb za pridelavo rastlin za neposredno prehrano ljudi je dobra novica tako za slovenske kmete kot za potrošnike. Več kot polovica zelenjave na slovenskem trgu je iz uvoza, krompirja uvozimo za štiri desetine porabe, dobra polovica ga pride iz Egipta. Skupaj je uvoza hrane in pijač po podatkih uradne statistike krepko prek dva milijona ton letno, več kot tri četrtine je predelane hrane. Vsega skupaj niti s turisti vred ne moremo prebaviti, gre torej tudi za kakšno trgovsko zanko.

Slovenija je odprta ekonomija, a za prehransko varnost je ključna domača pridelava. Ta je v nekaj skupinah živil porazno slaba, v oči bode zlasti nizka samooskrba s sadjem in zelenjavo. Poglobljene analize, dolge resolucije in umne besede o razvoju kmetijstva so v minulih dveh desetletjih bolj kot ne obtičale v uradniških predalih. Vsakič so kmetom naložili nove birokratske obveze in jih z njiv silili med papirje ali pa jim nalagali skoraj nemogoče pogoje za kmetovanje. Zelenjadarjem v Istri so voljo za pridelavo v širšem časovnem oknu lomili z argumentacijo, da rastlinjaki kazijo panoramo in da pridelava pod njimi ni del tradicionalnega kmetovanja. Da o tem, da na Primorskem država ne zmore zagotoviti spodobnih namakalnih sistemov, niti ne govorimo.

Nevarno in butasto bi bilo, če bi tudi v prehrano vključevali ideologijo in predsodke. Pa tudi naporno, saj je naša družba tako ali tako pretirano prežeta z vseh sort delitvami.

Slovenija ima veliko omejevalnih dejavnikov za kmetijstvo, kljub temu pa so se naši predniki znali prehraniti in preživeti. Tudi na gorskih kmetijah, kjer je temeljna dejavnost živinoreja, tam kaj dosti drugega kot trava niti ne zrase. Da v Posočju in drugih hribovitih predelih ohranjajo živinorejo in urejeno krajino, po izključno ekonomski logiki ni samoumevno. V enačbi so še dom, tradicija, predniki in nasledniki.

Ustanovitev medresorskega strateškega sveta za prehrano je torej dobra novica. Čudi sicer, da v široko sestavo niso vključili kmetov in živilcev, toda to bodo menda popravili. Nekoliko drugačen pristop kot v minulem desetletju oziroma dveh morda lahko spremeni podobo samooskrbe in prehranske varnosti, morda tudi prehranske navade državljanov, v katerih igra preveč pomembno vlogo cenena predelana industrijska hrana. Za zavezništvo odločevalcev, pridelovalcev in potrošnikov pa bo treba nekaj storiti tudi pri cenah hrane, kajti prav cena je za (pre)velik del prebivalstva ključni dejavnik izbire.

Zgodba o zdravi prehrani temelji na njeni pestrosti in sezonskosti, torej na konceptu in-in: danes ribe, jutri krvavice, pojutrišnjem tofu. Nevarno in butasto bi bilo, če bi tudi v prehrano vključevali ideologijo in predsodke. Pa tudi naporno, saj je naša družba tako ali tako pretirano prežeta z vseh sort delitvami.

---

---