Molière za današnjo rabo

Molièrov Tartuffe, ostra satirična komedija o svetohlinstvu, je hvaležno odrsko čtivo, v katerem režiserji vedno znova prepoznavajo aktualno družbeno klimo, njeno licemerje in zlaganost. Univerzalnost konflikta komedije je navdihnila tudi režiserja Igorja Vuka Torbico, ki je po motivih komedije napisal novo besedilo in ga skupaj z igralci Narodnega gledališča iz Somborja in Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada premierno uprizoril v sezoni 2018/2019. Predstavo, ki je prejela kar 22 nagrad in po mnenju srbskih kritikov velja za uprizoritev desetletja, si lahko ogledate nocoj ob 20. uri v Gledališču Koper.

Tartuffe (Tartif), avtorski projekt takrat 31-letnega srbskega režiserja Igorja Vuka Torbice (1987-2020) po motivih Molièrove komedije z enakim naslovom, je bil po njegovi režiji komedij Don Juan v Narodnem gledališču Toše Jovanovića v Zrenjaninu in Ljudomrznik v HNK Ivana pl. Zajca na Reki njegovo tretje in tudi zadnje srečanje s tem francoskim komediografom. V nasprotju z omenjenima komedijama je njegov Tartuffe posodobljena in aktualizirana različica Molièrove komedije, predvsem pa avtorsko branje in pisanje, saj je v besedilu ohranil le tretjino izvirnega verznega besedila.

Tako pri Molièru kot tudi pri Torbici se komedijsko dogajanje suče okoli premetenega in goljufivega, a navidezno poštenega Tartuffa, ki se pod pretvezo vseli v hišo naivnega Orgona, kjer se hitro udomači in popolnoma omreži gospodarja. Tega prevzame celo do te mere, da mu je ta pripravljen dati v zakon svojo že zaročeno hčer, nanj pa prepiše še vse svoje premoženje. V družini, ki je medtem že spregledala Tartuffove goljufive namene, pride do razdora, Orgon pa svojo zmoto spregleda šele takrat, ko Tartuff začne ljubimkati z njegovo ženo.

Nocoj Tartuffe

Uprizoritev v soprodukciji Narodnega gledališča Sombor in Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada so pripravili: režiser Igor Vuk Torbica, scenografinja Andreja Rondović, kostumografinja Jelisaveta Tatić Čuturilo, skladatelj Vladimir Pejković ter igralci: Saša Torlaković, Hana Selimović, Ninoslav Đorđević, Tijana Marković/Danica Nikolić, Marko Marković, Biljana Keskenović, Danica Grubački, Marko Savić, Dušan Vukašinović, Nemanja Bakić, Milorad Kapor ter Dragana Šuša/Milijana Makević Mirkov.

Orednja tema - hinavščina in laž - se v izvirniku nanaša na religiozno hinavščino, svetohlinstvo, lažno krščansko strogost, s katero obubožani podeželski plemič Tartuff v zameno za udobje, ki mu ga nudi gostitelj, nadzoruje družinske moralne standarde in obnašanje v hiši, medtem ko se priredba Igorja Vuka Torbice, nastala v procesu študija, podkrepljenega z drznimi igralskimi improvizacijami, osredotoča na aktualne probleme v družbi, predstavljene v okviru družine. Uprizoritev kaže na našo moralno šibkost, našo manipulacijo zaradi vsiljenega občutka krivde, sprejemanje nesprejemljivih življenjskih razmer, na podrejenost, neumnost in laži.

Za razliko od Molièrovega Tartuffe Torbice ni lažni bogomolec, ki bi svoje žrtve očaral z religiozno skromnostjo. Po mnenju ustvarjalcev uprizoritve je to danes, vsaj v tem delu sveta, precej neumestno: obstajajo namreč veliko sodobnejše in učinkovitejše tehnike zapeljevanja, zvodničenja ter izničenja svobodne volje in praktičnega razuma.

Igor Vuk Torbica gledalce v dramsko dogajanje vpelje z nagovorom Dorine (pri Molièru spletična Orgonove hčere Marijane, pri Torbici Orgonova svakinja), ki občinstvo prosi za pomoč in za pričo, da skupaj preverijo, ali se ji je zmešalo, ker misli, da gre v njeni družini nekaj hudo narobe, ali pa je prav ona tista, ki vidi, česar drugi ne vidijo. Dorinin uvodni klic na pomoč je po mnenju kritikov ena od izvirnejših domislic uprizoritve, saj njen neposredni nagovor občinstva, tako kot tudi poznejši “govori vstran”, ruši četrto steno vse do konca predstave; s čimer je morda režiser občinstvu prišepnil, naj se ne smeje preveč, saj je svet na odru tudi njihov svet, svet disfunkcionalne družine, ki je padel s tečajev.

Režiserjevo branje Tartuffa je spretno prepletanje različnih žanrov, ki jih je prepletlo prav tako spretno kot Molièrove verze in sodobni odrski jezik. Zadnjo tretjino predstave je Torbica režiral kot temno dramo v maniri filmov Françoisa Ozona, ki v uprizoritev vnaša močno politično noto. Nenazadnje Tartuffe govori predvsem o hinavščini in manipulaciji oblasti, ki jo je nekoč predstavljala cerkev, danes pa jo kapital v najširšem pomenu besede.

Uprizoritev, ki danes živi tudi kot spomin na nedavno preminulega režiserja, ki je veljal za enega najobetavnejših mladih gledaliških ustvarjalcev na območju nekdanje Jugoslavije (na 26. PPF smo ga spoznali tudi kot režiserja Lorcove Krvave svatbe v izvedbi Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada in festivala Grad teatar iz Budve), je do danes na festivalih v regiji prejela kar 20 nagrad; poleg teh še nagrado ansambla Srbskega narodnega gledališča za dramsko igro, posthumno pa je nagrado za režijo Bojana Stupice prejel še Igor Vuk Torbica. Predstava torej, ki je ne gre zamuditi!

---