Miha Baloh (1928-2022): Spomin na “tržaškega princa”

V začetku decembra se je v 95. letu poslovil Miha Baloh, filmski in dramski igralec, ki je s svojimi vlogami zaznamoval tudi tržaško gledališče.

Miha Baloh s Štefko Drolc v Pohujšanju na odru SSG leta 1953 Foto: Slovenski gledališki inštitut
Miha Baloh s Štefko Drolc v Pohujšanju na odru SSG leta 1953 Foto: Slovenski gledališki inštitut

Ljubezen med Miho Balohom in Štefko Drolc se je vnela na odru tržaškega gledališča. Kljub temu, da sta se gledališka in filmska zvezdnika v določenem trenutku razšla, je on pokleknil pred njo ob njenem osemdesetem rojstnem dnevu v ljubljanski Drami in s tem dejanjem poudaril njeno umetniško in človeško veličino. Skupaj sta soustvarila zlato dobo izjemnih uprizoritev v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu, kamor ga je z nezmotljivim občutkom za talent privabil režiser Jože Babič. Ob igralskih sposobnostih je bil Baloh zelo fascinanten človek, ki so ga v Trstu imenovali Princ. Med skupnimi podvigi z Drolčevo izstopata predstavi Pohujšanje v dolini šentflorjanski (v kateri je Baloh debitiral na tržaškem odru leta 1953 v vlogi Petra), in Brez tretjega Milana Begovića (v sezoni 1955/56).

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Baloh, rojen leta 1928 na Jesenicah, zaključil študij na AGRFT v Ljubljani. Delo v tržaškem gledališču je izoblikovalo v sedmih, intenzivnih sezonah njegovo umetniško osebnost, ki je kasneje zablestela predvsem v filmu in v ansamblu ljubljanske Drame, kjer je igral do upokojitve leta 1987. Trsta se je Baloh kasneje spominjal v intervjujih zaradi delovnih ritmov, saj je odigral osem premier v vsaki sezoni in se je za nizko plačo trudil, da bi s svojim delom pripomogel k ohranitvi slovenskega jezika.

Vodstvo SSG je ob njegovem slovesu decembra letos napisalo: “Klanjamo se spominu velikega igralca, ki je svojo igralsko pot začel prav v Trstu v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ta prostor bogatil s slovensko besedo, odrskim žarom in prezenco. Skupaj z ostalimi člani igralskega jedra je osmišljal in nadaljeval slovensko gledališko prisotnost in tradicijo v povojnih letih v mestu v zalivu.”


Najbolj brano