Kaki: okusen, a majhen in grd, takšnega pa nihče noče

Če se sprehajate ali kolesarite po delu Parenzane med Bertoki in Dekani, se vam oko neizbežno ustavi na nasadih kakijev, v katerih se veje kar šibijo pod težo plodov. Letina je bila zaradi lanske pozebe in letošnje suše slaba, smo skupaj s pridelovalci ugotavljali že sredi oktobra, pa vendar so ponekod drevesa odlično obrodila. Zakaj torej ostajajo obložena s plodovi? Kaj je z njimi narobe, da ne najdejo poti do potrošnikov?

ISTRA > “V vašem časopisu sem pred časom prebral, da je bila letošnja sezona kakijev slaba in da so zaradi tega tudi odpovedali vsakoletni praznik kakijev v Strunjanu. Pred dnevi sem nekje drugje prebral, kako smo v zadnjih dveh letih pri samooskrbi s sadjem v Sloveniji padli na samo 14 odstotkov. Laik bi rekel, da ni čudno, saj še tistega, kar zraste samo, ne znamo pobrati, kar je že kar greh. Tudi tisto o letošnji slabi letini je ob pogledu na bogato obložena drevesa težko verjeti. Hkrati pa v trgovinah lahko dobimo iz Italije ali Španije uvožene, vse zloščene in sijoče sadeže,” se oranžnemu izobilju ob kolesarski stezi čudi naš bralec Mirko Pavšič.

Na drevesih ostaja, ker ga nimajo kam prodati

Opazil ga je v nasadu Urške Klančar, sicer svetovalke v koprski enoti Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica.

Silvano Knez

največji pridelovalec kakija v slovenski Istri

“Naš resda ni lep, je pa okusen in zdrav, saj za razliko od tistega iz tujine ni škropljen.”

“Kaki ostaja na drevesih, ker ga žal nimamo kam prodati,” pravi. Težava je večplastna. V prvi vrsti gre za to, da letošnji pridelek ne ustreza predpisanim lepotnim standardom. “Precej je drobnega, ki ni tržno. Poleg tega je bilo veliko popokane povrhnjice. Gre za fiziološko motnjo, ki je nastala zaradi suše in kasnejših velikih količin padavin. Med sušo so plodovi počasi rasli, ko je prišel dež, pa so se začeli hitro debeliti in povrhnjica je popokala. Nastale so značilne črne črtice, ki sicer ne vplivajo na kakovost sadeža. A takšnega kakija slovenski trgovci ne odkupijo,” razloži Urška Klančar.

Tržni standard dosegajo le veliki in lepi

“Ljudje žal kupujemo z očmi,” pritrjuje Patricija Pirnat iz Kmetijske zadruge Agraria.

Patricija Pirnat

KZ Agraria

“Velik delež letošnjega pridelka kakija ne dosega tržnih standardov, ker je predroben. Takoj za tem je videz.”

“Ti črni kolobarčki ustvarjajo vtis, da sadež ni zdrav, čeprav je v resnici z njim vse v redu. Dejstvo je, da imamo tehnološka navodila in pravila, ki jih določa zakonodaja in se jih morajo trgovci držati. Pri sadju je prvi dejavnik vsekakor kalibraža. Velik delež letošnjega pridelka kakija ne dosega tržnih standardov, ker je predroben. Takoj za tem je videz. Če domač slovenski kaki po videzu ni enak tistemu, ki prihaja iz tujine, potrošnik ne posega po njem,” je jasna Pirnatova, ki obenem poudarja, da ima KZ Agraria s svojimi pridelovalci sklenjene pogodbe o poslovanju in da so “pogodbene količine dosegli oziroma celo presegli”.

Urška Klančar

pridelovalka kakija

“Ker je povrhnjica popokala, so nastale značilne črne črtice, ki sicer ne vplivajo na kakovost sadeža. A takšnega kakija slovenski trgovci ne odkupijo.”

Ugotavlja tudi, da je zanimanje za lokalna živila nasploh vse večje, a je kaki vendarle nekoliko specifičen: “Naše sorte - kaki tipo, rojo brillante in hachiya - so takšne, da jih je treba umediti, mnogim pa takšna struktura mesa v plodu ne ugaja, raje imajo trdoužitne.”

Poznavalski “selektorji” šolske hrane

In tudi tu so očitno težave. Urška Klančar ima grenke spomine na sodelovanje z nekaj ljubljanskimi šolami, ki jim je preko posrednikov na njihovo željo dostavila trdoužiten kaki tipo, tistega s koščicami. “Kaki so zavrnili s pritožbo, češ, da smo jim dostavili zamrznjene sadeže. Ljudje, ki se ukvarjajo z izbiro hrane za učence, torej sploh ne vedo, kakšne vrste kakija obstajajo in da ima trdoužiten kaki tipo koščice in temno meso,” jerazočarana pridelovalka.

Deset ton kakija so sami prodali in razvozili po vsej Sloveniji, še štiri tone imajo nabranega v zabojčkih, a pravzaprav nimajo kam z njim, kaj šele s tistim, ki ostaja na drevesih. “In če bi ljudi povabili, da si ga naberejo?” vprašamo. “To bi bilo zelo tvegano, saj bi neizkušen nabiralec hitro polomil veje. Kaki ima namreč krhek les, po drevesih se ne pleza,” se Klančerjevi to ne zdi najboljša zamisel.

“Saj ga niti podarjenega ne bi nihče vzel. Nekaj gajbic že, več pa ne,” pa meni največji pridelovalec tega sadeža pri nas, Silvano Knez iz Strunjana. Tudi eden izmed njegovih nasadov je videti bogato obložen. “Tako se zdi na daleč. Če pridete bliže, pa boste videli, da je vse bolano. Ta nasad je napadel kapar, drevesa bo treba posekati in posaditi nova,” pojasni, zakaj tudi pri njem ostajajo sadeži na drevesih.

S KZ Agraria dobro sodeluje, nad strogimi “lepotni” standardi, ki jih narekuje trg, pa ni navdušen. “Na plodovih ne sme biti niti pika. Hudič je, ker oči pri kupcih delajo svoje. Naš tipo ima črte, nočejo ga, hočejo gladkega in sijočega. Naš resda ni lep, je pa okusen in zdrav, saj za razliko od tistega iz tujine ni škropljen,” kupcem dopoveduje Knez.

(Pre)drago sušenje

Še ena možnost za netržne kakije je njihova predelava. A niti tu stvari niso preproste, pravi Patricija Pirnat. “Poskušali smo na več načinov, a predelava nikakor ni zaživela. V kozarcih v obliki marmelad in namazov kaki rad postane spet trpek,” razloži.

Poleg vsega pa letošnje leto ni naklonjeno niti sušenju kakija. Temu se je namreč zaradi visokih cen energentov marsikdo raje odrekel.

---