Meje ne bo, gneča bo ostala

Novoletni vstop Hrvaške v schengenski sistem in uvedba evra sta odlični novici. Poslej bo marsikaj drugače, marsikaj pa se še ne bo spremenilo tako hitro, kot bi se lahko. Čeprav ne bo več mejnih kontrol, v Istri še ne moremo pričakovati konca zastojev na cestah.

Novica, da Hrvaška vstopa v schengensko območje, je izvrstno sporočilo. Državljane sosednjih držav bo gotovo zbližalo in povezalo, prehajanje meje bo nadvse olajšano, gostovanje pri južnih sosedih pa še bolj zaradi tega, ker ne bo treba skrbeti, ali je v žepu dovolj pravega drobiža, saj Hrvaška z novim letom uvaja evro.

Skorajda desetletje od vstopa v EU je moralo miniti, da so v Bruslju dali Hrvaški zeleno luč za vključitev v schengensko območje. Vselej, ko Hrvaška naredi korak naprej v evropskih integracijah, se izpostavijo odprte zagate z našo državo. Ključni problem je nedorečena meja, ki jo je arbitraža sicer opredelila, a Hrvati ne priznavajo odločitve mednarodne komisije oziroma je niso pripravljeni uveljaviti v praksi. Zunanja ministrica Tanja Fajon je mesec, dva nazaj dala vedeti, da bi nedorečenost lahko uporabili kot argument za slovenski veto, slednjič pa je bila uveljavitev arbitraže potisnjena v neko skupno evropsko prihodnost, kakor je to že pred četrt stoletja kot eno od možnih rešitev ocenil pokojni premier Janez Drnovšek.

Pretrdo bi bilo reči, da gre za sabotažo, a nekdo ni opravil naloge, da ima Slovenija na Primorskem bele lise na evropskem prometnem zemljevidu.

Tudi prav, saj je bilo pogosto videti, da je nereševanje meddržavnih zagat pravzaprav korist in hrana za politike in njihove svetovalce. Javnost, tako tu kot tam, je (pre)pogosto nasedla na finto, da delajo vse za čim prejšnjo rešitev, a to ne gre tako hitro, da so potrebne bele in zelene knjige, študije, svetovanja. V času družbenih omrežij je forsirani spor spodbudil tudi veliko obkladanj z butastimi in žaljivimi konotacijami. Kakor koli, Slovenija in Hrvaška sta sosedi, tako je in tako bo. Slovenci bodo še naprej množično odhajali na morje, Hrvati pa prihajali v hribe ali potovali v Avstrijo, Nemčijo in Italijo.

Na najpomembnejših prometnih žilah, med Zagrebom in Ljubljano ter Mariborom oziroma Gradcem, je Slovenija zagotovila sodobne prometnice, proti Kvarnerju in Istri pa ostajajo stare ceste. Pretrdo bi bilo reči, da gre za sabotažo, a nekdo ni opravil naloge, da ima Slovenija na Primorskem bele lise na evropskem prometnem zemljevidu. Pozivi, naj pač prispevajo denar, če hočejo imeti avtoceste do hrvaške obale, niso v redu. Za naš del evropskih magistral smo odgovorni mi, EU pa ima mehanizme podpore za njihovo gradnjo. Slednjič je zadeva kot bumerang: življenje v slovenski Istri je poleti močno ohromljeno, tudi za pot do vikendov na Hrvaškem je potrebno potrpljenje.

Žal v prometnem smislu rešitve ni na obzorju, Istro, ki je spet brez meja, povezujeta dva ozka mostička in vijugasta cesta skozi Sočergo.

Vstop Hrvaške v schengen je zmaga evropskega duha, povezovanja in odprtih mej. Ne, ne gre za zaroto proti Sloveniji, ker da bodo poslej imeli begunci iz Azije odprto pot do naših krajev. Saj vemo, da tu obtičijo le nesrečniki zaradi spleta okoliščin, prav vse vleče naprej proti Italiji in Nemčiji.

V vstopu Hrvaške v schengen tudi ne smemo videti neke zmage istrskih unionistov. Že res, da od Trsta in Milj do Pulja in Reke poslej ne bo nobene mitnice in se bodo razseljene družine in prijatelji še lažje srečevali, a državne meje ostajajo, skupna zgodovina, ki je zdaj povezovala, zdaj ločevala, pa prav tako.

Ključni so izzivi za skupno svetlo prihodnost, za kakršno je prav v Istri precej perspektiv. Zlasti v turizmu, za katerega ima celotna Istra v nemirnih in nestanovitnih časih veliko atributov: varnost, narava, bližina naseljenim območjem srednje Evrope, razvita turistična infrastruktura vključno z gastronomijo in njenimi paradnimi konji, kot sta vino in oljčno olje ...

Iz Ljubljane je prek južne meje gotovo drugačen pogled, kot ga imajo tisti, ki živijo ob njej. Zdaj bo manj usodno, kateri Murin meander je prava meja, čigavi so divji prašiči na Gorjancih in medvedi na Snežniku, kako priti iz Hrvojev na pokopališče v Kučibreg ...

Gotovo bodo spet oživele poti, ki so nekoč že bile. Na Brič bo naenkrat asfaltna cesta, izletniki na Črnem Kalu se bodo lažje odločili, na katero plažo bodo šli. Strunjan, je nekdo pripomnil ondan, bo spet zadihal, Savudrija pa bo, tako kot nekoč, cilj slovenskih enodnevnih turistov.

Ilirska Bistrica utegne spet postati pomembna oskrbna točka za Kvarner, na vsak način pa bo tudi prihajanje hrvaških potrošnikov v slovenske trgovske centre olajšano. Morda jih bo prav v naslednjih mesecih več, saj nas izkušnje tako iz Italije kot Slovenije učijo, da se ob prehodu na evro cene zaokrožujejo navzgor.

Da na južni meji ne bo več striktnega mejnega nadzora, je novica, kakršne smo že slišali in kakršne so vedno prinesle veliko več dobrega kot česar koli drugega. Med Belgijo in Nizozemsko je že neskončno dolgo tako, na Miljskih hribih se meje komaj spomnimo, most pri Andauu med Avstrijo in Madžarsko je zdaj spomenik na kolesarski in pohodniški poti ...

Žal pa se meje tudi vzpostavljajo. Tako, kot jih odstranjujejo, jih tudi gradijo ljudje. Živeti skupaj in v sozvočju zato ni zgolj udoben privilegij, temveč predvsem odgovorna dolžnost.


Najbolj brano