Sramota!

Naslednji teden bo minilo natančno dve leti od deževnega in mrzlega petkovega večera, ko nas je pet posameznikov in posameznic protestiralo pred parlamentom in zahtevalo odstop vlade.

Bil je čas nerazumno represivnih ukrepov, policijske ure in splošne prepovedi zbiranja ljudi, ki bi protestno izražali mnenja. Držali smo dežnike, okrašene s lučkami in napisi. Na mojem dežniku je pisala samo ena beseda: “Odstop”. Po parih minutah nas je obkrožilo več kot deset policistov in začeli so nas popisovati.

Če bi en medij vsak dan objavil zgodbo ene osebe, ki se je zaradi načrtnega zloma javnega zdravstva znašla v stiski, bi potrebovali več kot 300 let. Takšne so razsežnosti problema, o katerem govorim. Javno zdravstvo je treba rešiti takoj.

Zahtevali so, naj se razidemo, ker so shodi prepovedani in ker kršimo covidne ukrepe. Pet ljudi na praznem trgu, ki med seboj stojijo na dva metra razdalje, stoji brez besed, je nevarnost za širjenje epidemije? Spomnim se, da je bila zame “zadolžena” mlada policistka, ki očitno ni vedela natančno, kaj mora početi, tako da ji je starejši, nadrejeni policist dajal navodila. Jeza, da ne moreš nič storiti, da je vse, kar rečeš brezpredmetno, da noben argument ne zaleže, je bila skrajno boleča. Represija je dosegla svoj višek. Zlomili so ljudi in videti je bilo, da noben upor več ni mogoč.

Kazni so seveda prišle. Za vsakega od nas po 400 evrov. Obrazložitev kazni pa je bila žalitev za zdrav razum in pravičnost. Tisto, kar si je treba zapomniti, vsaj za tiste, ki so pred parlamentom dobivali kazni, je, da so bili vedno zraven isti policisti in policistke. Njihova imena so na večini plačilnih nalogov. Vestno so izvrševali ukaze iz tedna v teden, skoraj dve leti. Tudi takrat, ko je Ustavno sodišče jasno povedalo, da je svoboda izražanja ustavno zaščitena pravica ljudi.

Ne pozabimo. V dveh letih je bilo izdano za 62.000 evrov kazni. V vodne curke, s katerimi so razganjali protestnike, so dodajali kemične snovi. Glavno mesto se je zaplinjalo. Med ljudi se je pošiljalo konje in pse. Osebam, ki so zaradi policijskega delovanja potrebovale pomoč, so to odrekali. Šlo je za policijsko huliganstvo neverjetnih razsežnosti. Tako nasilje je terjalo veliko ljudi. Eni so izdajali navodila in imeli megafon (twitter) v rokah, drugi pa so po teh navodilih vestno opravljali delo na terenu. Zame pa so krivi vsi. Ugovora, da so tisti na terenu samo sledili navodilom, ne morem in nočem sprejeti. Vsi imamo možnost izbire pri takšnih zadevah. Seveda so izbire velikokrat zelo težke. Včasih tudi neznosne. So pa izbire in obstajajo. Izbira za sabo povleče tudi posledice. In te posledice je treba sprejeti. Posledice svojih dejanj morajo sprejeti tudi tisti, ki so izbrali, da se ne bodo uprli in da bodo samo sledili ukazom od zgoraj.

Ne, ne gre za maščevanje. Gre za zadoščenje. Za povračilo škode, ki so jo ljudje in država kot taka utrpeli. In očitno je, da politiki v tej državi ne razumejo marsičesa. Ne razumejo, kaj je odgovornost. Nimajo niti najbolj osnovnega človeškega čuta za sram. Ne razumejo, da je nekaj sramota. In pika.

In teror nad državljani se nadaljuje. Z drugimi sredstvi in na drugačen način. Posledice pa bodo na dolgi rok, neizmerljive. Več kot 100.000 ljudi je ostalo brez osebnega zdravnika. Zdravstveni domovi v sistemu javnega zdravstva vse bolj postajajo hiše duhov, ker v njih praktično ne bo zdravnikov. In ko ljudje mrzlično iščejo po celi Sloveniji, kje lahko dobijo zdravnika, peščica nesramno bogatih ustvarja dobiček s človeško nesrečo. Mediji objavijo anonimno zgodbo preobremenjene mlade zdravnice v zdravstvenem domu. Res je hudo. Ne objavijo pa pretresljive zgodbe ljudi, ki bodo brez ustrezne zdravniške pomoči mogoče umrli. Če bi en medij vsak dan objavil zgodbo ene osebe, ki se je zaradi načrtnega zloma javnega zdravstva znašla v stiski, bi potrebovali več kot 300 let. Takšne so razsežnosti problema, o katerem govorim. Javno zdravstvo je treba rešiti takoj. Če ta država ne more tega problema rešiti, potem pa takšne države sploh ne potrebujemo. Tisto, kar imamo, je smrtno nevarno za ljudi.

Ironija vsega pa je, da ljudje plačujejo za osnovno in dopolnilno zavarovanje. In ga nimajo. Plačujejo za pokojnine in ko jih dobijo, lahko samo čakajo, da umrejo. Plačujejo za javno RTV, imajo pa privatni propagandni medij peščice nesposobnežev. Imamo delavce in delavke, ki ne zaslužijo niti toliko, da bi lahko preživeli iz meseca v mesec. Elite, ki so jih polna usta zaklinjanja v kapitalizem, pa dejansko živijo v komunizmu. In ta njihov rajski vrt obdelujejo, oskrbujejo in plačujejo tisti, ki živijo v džungli. Zato nikakor ne nasedajmo mantri o javno zasebnih partnerstvih, ki nam jih ponujajo. V tej faustovski pogodbi je javen denar, koristi pa so zasebne.


Preberite še


Najbolj brano