Vsak evro šteje, solidarnost pa največ

Spremembe spomladi uveljavljenega neprimernega zakona o dohodnini so se po pričakovanjih zataknile v državnem svetu. Ker izboljšujejo položaj večine Slovencev s podpovprečnimi dohodki - izjema so normirani podjetniki in oddajalci stanovanj, je po ponovni potrditvi zakona v državnem zboru pričakovati še pritožbo na sodišče. Tako bodo najbogatejši ohranili znižano obdavčitev. Zanje sta namreč z motom - višje plače za vse - SDS in NSi dohodnino znižali.

Spomladanski zakon o dohodnini je višje neto plače res prinesel vsem. Nekaj evrov mesečno podplačanim in nekaj sto evrov bogatejšim. Pomenil je neustrezno zamenjavo za neuspelo uveljavitev, ponesrečeno imenovane - socialne kapice. Ta naj bi plače nad 6000, ali celo 4500 evri, razbremenila plačevanja zdravstvenega in pokojninskega prispevka. Ljudje v stiskah, zlasti minimalno plačani, so se veselili vsakega evra ne vedoč, koliko storitev jim bodo priboljški za bogate odnesli. V sedanji draginji vsak evro res veliko pomeni. Solidarnost, ki veleva, naj bogatejši v javno dobro prispevajo več, pa je vredna neprimerljivo več.

Z motom, da morajo bogatejši v tej krizi prispevati več, je sedanja vlada spremembe ponesrečenega zakona o dohodnini v prid poldrugemu milijonu zavezancev tudi pripravila. Bogatejši morajo vedno, ne samo v krizi, prispevati več! Nikakor se ne sme zgoditi (a)socialna kapica, ki bi porušila solidarno razdelitev bremen za javne socialne storitve, kolikor jih je sploh še ostalo.

Nikakor se ne sme zgoditi (a)socialna kapica, ki bi porušila solidarno razdelitev bremen za javne socialne storitve, kolikor jih je sploh še ostalo.

Pomenila bi dokončno slovo socialne države. Pa naj takoj razčistimo. Nič nimamo proti bogatim! Mnogi s svojimi podjetnimi zgodbami navdihujejo, z inovativnimi kriki razveseljujejo, s solidarnimi potezami navdušujejo. Z odličnimi delovnimi razmerami in plačami za zaposlene so kažipot. Veliko več bi jih moralo biti, a sočasno manj onih, ki vsega tega ne le ne znajo, pač pa niti ne razumejo. Zato ob glasnem vpitju o propadu gospodarstva ob vsakokratnem povišanju minimalnih plač, večino zaposlenih tiščijo v nemotivacijski plačni uravnilovki.

Elektro inženirji so lani v Sloveniji zaslužili od 1100 do 2200 čistih evrov na mesec, desetina še manj, le desetina več. V Nemčiji od 2300 do 3800 evrov, prav tako desetina manj in desetina več. Podobno skoraj 100 odstotkov več v ostalih razvitih državah, v katerih z bruto domačim proizvodom na prebivalca v standardu kupne moči segajo 30 odstotkov nad slovenskega. So taki slovenski inženirji in sorodni strokovnjaki lahko motivirani za dobro delo?

Niso! So lahko njihovi bogato plačani šefi uspešni poganjalci razvoja, če ne znajo urediti niti malenkostno stimulativnega plačnega sistema. Ne morejo biti! Kljub bednemu dodatku nekaj evrov z dohodnino za inženirje (in poldrugi milijon ostalih), smo se od mogočnega propagandnega stroja obrambe tako povišanih plač naposlušali, kako Golobova vlada z višanjem dohodnine uničuje tiste, ki gospodarstvu prinašajo najvišjo dodano vrednost, razvojni preboj in zato visoko izobražene izganja iz Slovenije. Gre kar pritrditi bivšemu prvaku največjih sindikatov Dušanu Semoliču, ki je ob tem zapisal, da bi mnogim (pre)visoko plačanim menedžerjem morali kupiti enosmerne letalske vozovnice za odhod iz Slovenije.

Razčistimo še nekaj. Zato, ker upamo v spremembe zakona o dohodnini, nismo “golobisti”. Kot nismo “janšisti”, ker med mnogimi katastrofami bivše vlade vidimo marsikaj dobrega. Med drugimi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga bo seveda nujno sfinancirati s korenitejšo davčno, nepremičninsko reformo. Za vsebino, pravzaprav za ljudi gre. Gre za pretirano armado Slovencev s še bolj pretirano nizkimi dohodki. Za mlade med njimi. Skoraj 170.000 jih je bilo lani zaposlenih s katastrofalno nizkimi plačami, ujetih po hotelih mama in v prekarne zaposlitve.

Spremembe jim prinašajo pomembne olajšave. Prav tako pomembna je širitev možnosti posebne olajšave za več kot polovico prejemnikov prenizkih dohodkov, ki so se ujeli v strah zaradi laži o ponovnem nižanju plač. Ker zanje res vsak evro šteje, ne dvomimo, da bi bil edini dopustni, posvetovalni referendum o dohodnini letos prvi, ki ne bi potekal za ali proti bivšemu in sedanjemu predsedniku vlade, ampak za vsak evro. Uspel bi, a so poslanci možnost njegovega razpisa na predlog SDS že zavrnili.

Dohodnina, kakopak, ne zadeva samo plač, pač pa vse prihodke. Mnoge - zlasti najemodajalce stanovanj in normirane podjetnike - bodo spremembe udarile po žepu. Če bodo seveda uveljavljene in bodo z njimi tudi bogatejši spet bolj solidarni. Čeprav bodo v to primorani, solidarnost šteje. Do korenite davčne reforme. Kljub napovedi, da jo bomo dočakali prihodnje leto, v sedanji krizi vanjo ne gre verjeti. V prid najbogatejšim pa verjamemo, da je 50-odstotna obdavčitev njihovih prihodkov v običajnih gospodarskih, zlasti učinkovitih razvojnih, razmerah in ob motivacijskih plačnih politikah previsoka.


Najbolj brano