Samo brez panike, tu smo, da rešimo svet!

O tem, kako je bila 27. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah ogromen uspeh.

Letala so umirjeno krožila in se nato počasi spuščala nad znanim egiptovskim letoviščem, na letališču pa so na svoje potnike že čakale dolge kolone limuzin. Gospodje v brezhibnih poslovnih oblekah in kravatah in nekaj gospa v ličnih kostimih, ki so izstopali iz posameznih letal, so se zdeli resni, osredotočeni, marsikdo celo nekoliko zaskrbljen. Vsaj vtis je bil tak. Čas za kratek stisk rok, nekaj vljudnostnih fraz in limuzine so ena za drugo, v skladu s prihodi letal, zapuščale letališče. In se počasi pomikale proti veliki zgradbi, pred katero se je bočil ogromen napis COP27 Sharm El Sheik. 27. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah.

“No, no, samo mirno. Mislite, da nam ni žal, če ljudje umirajo? Seveda nam je, saj nismo brez srca. Ampak, poglejte s pragmatične strani. Ljudje so se vedno selili in vedno umirali. Saj okoljevarstveniki razlagajo, da je osem milijard ljudi preveč, da tega planet ne prenese. A ni torej bolje, da jih je nekaj manj, a vsi dobro živijo?”

Prostori so bili klimatizirani, a je v njih kmalu postalo vroče. 110 svetovnih voditeljev je tam sedelo, od takšnih, ki so se zaklinjali, da je treba v odločno akcijo reševanja sveta, sicer ne bo ničesar več rešiti, do nekaj takšnih, ki so globoko v sebi komaj čakali, da se ta cirkus konča. Padala so zlovešča svarila: “Izberite sodelovanje ali skupinski samomor!”, “Našo hišo je zajel ogenj, mi pa obračamo pogled stran”, je bilo ponovljeno že pred 20 leti izrečeno opozorilo. “Ukrepati moramo pogumno, urgentno in humano”. Večina je odobravajoče kimala, seveda, kdo se ne bi strinjal. Nato so se slaba dva tedna za zaprtimi vrati vrtela pogajanja, dogovarjanja, prošnje, visokoleteče besede, izsiljevanja, popuščanja, da bi se na koncu zgodilo - bolj ali manj nič.

Obrazi, ki so zapuščali konferenco, so bili zgovorni. Večinoma resni, zaskrbljeni, nekateri celo nekoliko zadovoljni. Več ur je trajalo, da so se delegacije razkropile. Ostala je tišina.

“No, pa smo spet odlično izpeljali še eno srečanje,” si je pomel roke zajeten možakar v brezhibno ukrojeni obleki, ki je izžareval izkušnje in avtoriteto. “Kako odlično? Pa saj ste slišali Evropejce. Vsi so negodovali, da so 'globoko razočarani', da bi morali doseči več, da konferenca spet ni pokazala ambicije, da bi se lotili glavnega problema, zmanjšanja in opuščanja rabe fosilnih goriv,” ga je začudeno pobaral sogovornik, verjetno nekakšen tajnik, ki je na začetku poti in se še uči obrti. “Ah, ti Evropejci vedno nergajo. Pa saj jih razumem. Do včeraj so uživali blagodati razvoja, zdaj pa so najbolj na udaru: pri njih se najbolj segreva, nimajo nafte, nimajo plina, imajo vse več naravnih katastrof, migrantov ... Mimogrede. S čim mislite, da so prileteli sem. Menda ne z Boscarolovimi električnimi letali?” se je zahehetal šef. “Sicer pa. Reveži so bili kar zadovoljni, se vam ne zdi, celo zahvaljevali so se,” je zamenjal temo. “Ker so od razvitih dobili obljubo o skladu za izgube in škodo podnebnih sprememb? Pa saj je to bila samo obljuba,” ga je vprašal sogovornik. “Seveda, kaj pa drugega, a že to je ogromen napredek, se ne strinjate? Kako bo z denarjem za sklad, bomo pa še videli. Saj bo prihodnje leto nova konferenca, bomo tam o tem. A ljudem je vendarle treba dati vsaj nekaj upanja. Sicer pa smo s tem ubili dve muhi na en mah: posredno smo malo pomirili tudi Evropejce. A veste, da naravne katastrofe ustvarijo več beguncev kot vse vojne in oboroženi konflikti skupaj? In kam jih gre večina?” je zastavil šef. “ Ja, v Evropo, kam pa ...” se je zamislil sogovornik, ki pa mu nekaj vendarle ni dalo miru. “Ampak vseeno. Zaradi dviga gladine morja, hudih suš, erozije zemlje, požarov in drugih naravnih katastrof že zdaj na desetine milijonov ljudi zapušča svoje domove. Skoraj milijarda je podhranjenih, ljudje nimajo pitne vode. Za božjo voljo, ljudje po svetu umirajo, ker se premožni že leta in leta ne zmorejo dogovoriti,“ se je še komaj brzdal.

“No, no, samo mirno. Mislite, da nam ni žal, če ljudje umirajo? Seveda nam je, saj nismo brez srca. Ampak, poglejte s pragmatične strani. Ljudje so se vedno selili in so vedno umirali. Pravzaprav, saj celo okoljevarstveniki razlagajo, da je osem milijard ljudi preveč, da tega planet ne prenese. A ni torej bolje, da jih je nekaj manj, a da vsi dobro živijo?” Sogovornik je samo osuplo zrl v mogočneža. Ta je nadaljeval: “Nikar ne bičajte razvitih. Saj so se vendar strinjali, da je nujno treba zmanjšati izpuste za omejitev segrevanja na 1,5 stopinje, in se dogovorili, da bo treba vložiti na tisoče milijard v obnovljive vire energije ...” Sogovornik mu je vskočil v besedo: “Spet same obljube, ki jih je lahko dati. Zaveze pa nobene. Pa o tem, kdo in kdaj bo zagotovil te milijarde, tudi popolnoma nič! In po vsem tem še vedno trdite, da je konferenca uspela?!”

“Občudujem vašo naivnost in strast. Se boste že unesli. Veste, stvari so bolj kompleksne. Seveda je konferenca uspela, saj smo se vendar temeljito pogovorili, potrdili, da je nujno ukrepati, ljudem sporočili, da nam je mar, sprejeli celo kompromis o skladu in si zadali, da bomo ostalo rešili čez eno leto. Če to ni uspeh ...” “Vse drvi v nepovratno katastrofo, vi pa stojite križem rok!” je zletelo iz sogovornika. “Križem rok? Nikar tako pesimistično, mladi mož. In predvsem: samo brez panike. Tu smo vendar, da rešimo svet!”


Preberite še


Najbolj brano