Pesek je pogoltnil številne Primorce

Primorski Slovenci, mobilizirani v italijanske oborožene sile, so prve vojne preizkušnje doživljali v Afriki: med obema svetovnima vojnama v Etiopiji v letih 1935 - 1936 in med drugo svetovno vojno na severnoafriškem bojišču v letih 1940 - 1943. Tja so bili mobilizirani zaradi Mussolinijeve nerazumne ideje, da bi Italijo ozemeljsko približali velikosti Rimskega imperija.

Vojaške operacije na severnoafriških tleh so se začele že takoj po vstopu Italije v vojno, junija 1940, eskalirale pa septembra istega leta, ko so italijanske oborožene sile, tedaj številčno bistveno močnejše od nasprotnikovih, iz Libije prestopile mejo z Egiptom in začele ofenzivo proti britanskim silam. Te so s protiofenzivo v kratkem času od decembra 1940 do januarja 1941 izrinile italijanske sile iz Egipta in zavzele italijanske položaje v Libiji: Bardio, Tobruk, Bengazi in celotno Cirenajko.

Na pomoč je prišel Rommel

Februarja 1941 je sledila pomoč nemških enot pod poveljstvom generala Rommla, ki so se združene z italijanskimi enotami bojevale pod imenom Afriški korpus in aprila 1941 pridobile vse pomembne položaje v Libiji, razen Tobruka. Junija 1941 so bile britanske sile v spopadih poražene, toda novembra 1941 so že začele novo protiofenzivo.

Leto 1942 je bilo za zavzetje severne Afrike za zavezniške sile ključno, a so spopadi terjali tudi največje število padlih, pogrešanih, ranjenih, obolelih in vojnih ujetnikov, premeščenih v vojna taborišča po vsem svetu.

Leto 1942 je bilo za zavzetje severne Afrike za zavezniške sile ključno, a so spopadi terjali tudi največje število padlih, pogrešanih, ranjenih, obolelih in vojnih ujetnikov, premeščenih v vojna taborišča po vsem svetu (od Afrike do Severne Amerike, Evrope, Azije in Avstralije). Sprva so zmagovale nemško-italijanske sile, četrta protiofenziva 8. britanske armade je doživela polom.

Junija 1942 so sile osi zavzele strateško pomembno mesto in pristanišče Tobruk ter vpadle v Egipt. Medtem ko se je julijska bitka pri El Alameinu končala s pat pozicijo, se je druga bitka pri El Alameinu, oktobra in novembra 1942, sklenila z zlomom nemško-italijanskih sil. Mineva natanko osemdeset let, odkar je v puščavskem bojevanju umrlo največ primorskih Slovencev. Le za nekatere so kraji pokopa znani.

Spopadi v severni Afriki so med zavezniškimi silami in silami osi, sicer v manjšem obsegu kot v Libiji in Egiptu, potekali tudi v Tuniziji, Maroku in Alžiriji in se zaključili spomladi 1943.

Umirali so na vseh koncih

Spopadi v severni Afriki so med zavezniškimi silami in silami osi, sicer v manjšem obsegu kot v Libiji in Egiptu, potekali tudi v Tuniziji, Maroku in Alžiriji in se zaključili spomladi 1943.

Poleg v tabeli navedenih žrtev, so v Afriki, po drugih virih, izgubili življenje tudi Anton Ferfolja (roj. 1917 v Tomaju, umrl oz. pogrešan l. 1942), Andrej Kruh (roj. 1921 v Zagorju, umrl oz. pogrešan l. 1942), Božidar Pavlovič (roj. 1920 v Palčju, umrl oz. pogrešan l. 1940) in Jože Šajn (roj. 1921 v Knežaku, umrl oz. pogrešan l. 1942).

Od skupno najmanj 106 mrtvih in pogrešanih sta dva, Avguštin Bandelj in Stanislav Lavrenčič, izgubila življenje v Eritreji - prvi italijanski koloniji v Afriki. Njuna vojaška pot se je začela leta 1935 v Etiopiji. Po podatkih italijanske ambasade v Asmari sta pokopana v eritrejskem mestu Keren.

Prvi objavljen seznam posvečamo spominu na mrtve in pogrešane primorske Slovence na ozemlju Egipta, Libije, Tunizije, Alžirije, Maroka in Eritreje.

---