Maček v žaklju ali golob na strehi?
V domovih za ostarele živi približno 20.000 ljudi, še 60.000 jih potrebuje oskrbo v domačem okolju. V vsakem primeru je finančno breme za starostnike veliko, storitve pa povsod niti niso dostopne. Zato je državni zbor sprejel zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim bi skupnost bolje pomagala osebam, ki so odvisne od tuje pomoči.
Najbolj potrebujemo razvejano in cenovno dostopno ponudbo storitev na domu, saj si ljudje želijo čim dlje ostati v domačem okolju, vendar se bo sistem storitev na domu po zakonu začel izvajati šele julija 2024. Zakon, ki ga je sprejela prejšnja vladna koalicija, bo najprej posegel na področje domov za ostarele, ki že delujejo na pregleden in urejen način. Imamo pravila in pravilnike, zmogljivosti in zaposlene. Vse to bi bilo treba le nadgraditi in izboljšati, ne pa z novim zakonom podreti.
Če bo odločanje na referendumih o RTV in vladi stvar političnih preferenc, nas referendum o dolgotrajni oskrbi vpleta v prezahtevna strokovna vprašanja.
Strokovne organizacije svarijo prav pred tem. Zakon, ki ga je pripravila Janševa vlada, brez jasnih kriterijev ustanavlja oskrbovalne in negovalne domove, v domovih spreminja standarde oskrbe, ob kadrovskem pomanjkanju ukinja nekatera delovna mesta, opozarjajo.
Poleg tega postavlja previsoke kriterije za pridobitev katere od pravic dolgotrajne oskrbe. Čeprav se bodo sprva nove storitve plačevale iz proračuna in EU sredstev, od leta 2025 pa bi se bilo treba zanje zavarovati, obnemoglemu človeku vse skupaj ne bo pomagalo, če bodo komisije, ki jih do novega leta sploh še ne bo, ocenile, da nima dovolj točk za vstop v sistem. Tudi za pocenitev oskrbe za uporabnika ni garancije. Oskrbovanec, ki bi rad pil petkrat na dan, bo moral dvakrat plačati iz svojega žepa, saj v pravilniku piše, da mu pomoč pri hranjenju in pitju pripada le trikrat.
Četudi vsem tem opozorilom strokovnih organizacij verjamemo in se strinjamo, da si je treba za zakon vzeti še eno leto in ga popraviti, da bo obravnava ljudi čim bolj dostojanstvena, pa to prinaša tudi skrbi. Politika je s sprejetjem zakona odlašala 20 let, levim koalicijam je šlo slabše kot desnim. Zadnja desna koalicija je poskrbela, da smo z veliko zamudo v primerjavi z drugimi razvitimi državami sploh prišli do zakona. Tvegano je verjeti, da bodo stvari po dodatnem letu padle na pravo mesto in se ne bodo spet izničile.
Državljani se bomo na referendumu pravzaprav odločali o tem, ali je bolje obdržati mačka v žaklju ali imeti goloba na strehi. Če bo odločanje na referendumih o RTV in vladi stvar političnih preferenc, nas referendum o dolgotrajni oskrbi vpleta v prezahtevna strokovna vprašanja.