Vrnite nam zaupanje!

Predsedniške volitve so se končale in dobili smo predsednico. Čeprav je na teh predsedniških volitvah glasovalo več volilcev in volilk kot leta 2017, je še vedno slaba polovica tistih, ki se volitev niso udeležili.

Med tistimi, ki so se volitev udeležili pa je skoraj 10.000 neveljavnih glasovnic. Namesto, da bi se vsi nosilci političnih funkcij na lokalni in državni ravni prizadevali za to, da gre čim več ljudi na volitve in s tem zagotovi legitimnost in demokratičnost vladavine izvoljenih, pri nas očitno obstaja trend, da se čim manj ljudi udeleži volitev.

V demokraciji ima oblast ljudstvo. Kako potem imenovati sistem, v katerem polovica tega ljudstva volitev ne dojema kot pomemben način vplivanja na kakovost našega skupnega življenja? Čeprav gre za prvovrstno politično vprašanje, se ga politiki, ki so poklicani, da nanj odgovorijo, izogibajo. Če so ljudje zgubili zaupanje v politiko, kdo je tisti, ki jim bo to zaupanje vrnil?

Najprej so nam politične elite dobesedno zagnusile politiko. Potem so se po formalnih in neformalnih komunikacijskih kanalih razrasle objave o tem, kako so vsi (politiki) isti. Kako je čisto vseeno, ali bomo šli na volitve, ker se itak ne bo nič spremenilo. Do tega, da so volitve za predsednika nepomembne, ker predsednik nima nobenih pomembnih pristojnosti. Primerjava med fikusom in predsednikom pa je postala del javne folklore.

V demokraciji ima oblast ljudstvo. Kako potem imenovati sistem, v katerem polovica tega ljudstva volitev ne dojema kot pomemben način vplivanja na kakovost našega skupnega življenja? Čeprav gre za prvovrstno politično vprašanje, se ga politiki, ki so poklicani, da nanj odgovorijo, izogibajo. Če so ljudje zgubili zaupanje v politiko, kdo je tisti, ki jim bo to zaupanje vrnil? In predvsem, na kakšen način je možno to zaupanje zgraditi?

V raziskavi Ogledalo Slovenije iz aprila 2022, ki jo je opravila agencija Valicon in je, kot navajajo, ne financira nobeno podjetje, posameznik ali organizacija, lahko spremljamo zaskrbljujoč trend nezaupanja v številne pomembne ustanove v naši državi. Če začnemo pri tem, komu ljudje najbolj zaupajo, vidimo da so najbolj zaupanja vredna institucija v Sloveniji “mala slovenska podjetja”. Med zaupanja vrednimi ustanovami je na drugem mestu Civilna zaščita, sledijo pa “podjetja in organizacije, v katerih ljudje delujejo“. Kot je zapisano v poročilu raziskave, se vrača zaupanje v policijo in policiste ter v zdravstvo in zdravnike, a raven izpred enega leta še ni dosežena. Zaskrbljujoč pa je naraščanje nezaupanja v medije, novinarje, TV voditelje ter RTV Slovenija.

Največji padec zaupanja je v tokratni raziskavi zabeležila prav RTV Slovenija. Zaupanje v sodstvo je na 17. mestu (takoj za predsednikom republike), na dnu lestvice pa so praktično vse politične institucije, stranke, izvršilna in zakonodajna veja oblasti. Na dnu lestvice kot najbolj nezaupanja vredne so pristale objave na socialnih omrežjih.

Čeprav nam rezultati kažejo, da veliko število ljudi ne zaupa politiki, strankam in nosilcem javne oblasti, si težko predstavljam, da bi bila slovenska politična elita o tem pripravljena resno razpravljati. Predstavljajte si razpravo v parlamentu na temo: Zakaj ljudje ne zaupajo v politiko?

Prosim, dajte krila svoji domišljiji in si predstavljajte, kako desna stran političnega spektra obtožuje levo, da je vse to rezultat ostankov komunizma, stricev (in tet) iz ozadja, levičarskih medijev, nevladnih organizacij in seveda popolnoma napačne metodologije, ki naj bi jo raziskovalci uporabili. Vse to bi dodatno začinila orgiastično pljuvanje na socialnih omrežjih, kjer bi špricali kri, znoj in solze. Druga stran seveda ne bi ostala dolžna. Za mikrofonom bi se dvigovali poslanci, specializirani za prikazovanje doma narejenih plakatov in transparentov s slikami, ki so jih sneli s kakšnega profila na socialnih omrežjih. V dneh po razpravi bi mediji imeli zadosti gradiva za premlevanje, kaj se je dogajalo na razpravi. Ker bi novinarji vztrajali na nevtralni poziciji, bi povabljeni politični analitiki razlagali, kaj je tisto, kar smo videli, kaj je ostalo skrito, kdo je koga in zakaj.

Pretiravam? Ne vem. Resnično pa bi si želela, da se politiki ukvarjajo s javnimi zadevami in služijo ljudem. V revolucionarni zimi 1918/1919 je Max Weber imel predavanje za Zvezo svobodnih študentov v Münchnu pod naslovom Politika kot poklic. Ob koncu predavanja je povedal: “Politika pomeni močno in počasno vrtanje trdih desk s strastjo in distanco obenem (…) Le tisti, ki je prepričan, da ga ne bo strlo, ko bo svet, z njegovega gledišča, preveč neumen ali preveč zloben za to, kar mu hoče ponuditi, le tisti, ki je prepričan, da zmore vsemu temu navkljub reči 'pa vendar!', je 'poklican' za politiko.”


Preberite še


Najbolj brano