Pristni šnopc iz starega kotla

Žganjekuha je bila že od 18. stoletja pomemben del slovenske ljudske kulture in zdravilstva. Žganje so večinoma kuhali starejši, to je bila tudi priložnost za druženje in sosedsko povezovanje. V družini Koglot iz Vrtojbe tradicijo žganjekuhe nadaljuje že četrta generacija, njihov skoraj sto let star bakren kotel, menda edinstven v Sloveniji, pa je del nove etnološke zbirke.

V družini Koglot so se s kuhanjem žganja ukvarjali že pred prvo svetovno vojno, po vrnitvi iz begunstva pa so najprej obnovili porušeno kmetijo. Kmetija je bila velika, v hlevu so bili vedno po dve kravi mlekarici in teleta, konj in dva vola za oranje, redili so po šest prašičev, pridelali mlad krompir, zelenjavo, imeli so nasad sadnih dreves in vinograde, je ob pripravi zloženke v okviru projekta Dediščina szi naše kašče zapisala etnologinja Inga Brezigar.

Po obnovi kmetije so nadaljevali tudi s kuhanjem žganja in 1. decembra leta 1920 je Ivan Koglot dobil industrijsko dovoljenje za prodajo žganja na debelo, od 56 litrov naprej. Konec leta 1927 je pri podjetju iz Gorice nabavil destilirno napravo za žganjekuho. To je bila že skoraj industrijska naprava za destilacijo alkohola, sestavljena iz vgrajenega kotla kapacitete 300 litrov nad kuriščem na drva in vertikalnih kondenzacijskih stolpov. Števec količine žganja je bil vgrajen zaradi strogih davčnih zakonov za proizvodnjo alkohola. Žganjekuha je namreč potekala pod budnim nadzorom italijanskih “financarjev”, ki so prišli ob začetku kuhe odpečatiti napravo, ob zaključku pa so jo zapečatili ali “zaplombirali.” Kot navaja Inga Brezigar, je bil že leta 1928 za žganjekuho Koglot v lokalnem časopisu Goriška straža objavljen oglas, ki pravi, da “pristnega tropinca in najokusnejšo slivovko dobite vedno pri lastni žganjekuhi v Vrtojbi.”

“Tudi potem, ko je bila ta dejavnost legalizirana, so ljudje radi vozili sem tropine, saj je kotel tudi v primerjavi z današnjimi modernimi precej tehnično dovršen in šnopc je po okusu boljši.”

Matej Koglot

V zgornjih prostorih mini muzeja je zbirka z orodji in predmeti iz nekdanjega vsakdanjega življenja. (Foto: Alenka Ožbot)

Velika žganjarna je delovala do druge svetovne vojne

Žganjarna je uradno delovala do začetka druge svetovne vojne. Po vojni so Koglotovi na tej napravi kuhali žganje predvsem za lastne potrebe, posluževali so se je tudi sovaščani, saj je bil zaradi velikosti kotla in sistema destilacije postopek kuhanja bistveno hitrejši kot v navadnem kotlu za kuhanje žganja.

“Pod Italijo nisi smel pridelovati žganja, če nisi imel registrirane žganjarne. Naši so kupovali tropine po Brdih. Pozimi, ko so imeli čas, so jih kuhali, vse je moralo biti pod števcem. Ko so zaplombirali kotel in plačali davek, so žganje lahko prodajali.”

Zorin Koglot

Celotno destilirno napravo so lani popolnoma obnovili. Kar je puščalo, so zakrpali, nekaj detajlov popravili, drugače pa je vse originalno in danes spet deluje za domače potrebe. Obnovljena je kot živi muzej žganjekuhe pod italijansko oblastjo, obnovljene so tudi vse “plombe”. Uporabljata jo in z njo rokujeta pra- in prapravnuk začetnika žganjekuhe Ivana Koglota, Zorin in Matej Koglot. “Brskali smo po zgodovini in prišli do zaključka, da je proizvajalec naredil le tri take kotle za žganjekuho, nato je propadel,” pove Matej Koglot.

Le njegov pra praded je imel v vasi registrirano dejavnost, drugi so žganje kuhali “na črno”. “Tudi potem, ko je bila ta dejavnost legalizirana, so ljudje radi vozili sem tropine, saj je kotel tudi v primerjavi z današnjimi modernimi precej tehnično dovršen in šnopc je po okusu boljši,” zatrjuje Matej Koglot. Njegov oče pa se še živo spominja, kako so okoli leta 1950 iz okoliških vasi ljudje vozili tropine k njim. “Takrat je bila ta dejavnost že dovoljena. Pod Italijo pa nisi smel pridelovati žganja, če nisi imel registrirane žganjarne. Naši so kupovali tropine po Brdih. Pozimi, ko so imeli čas, so jih kuhali, vse je moralo biti pod števcem. Ko so zaplombirali kotel in plačali davek, so žganje lahko prodajali,” razlaga Zorin, ki nadaljuje dolgoletno družinsko tradicijo. Danes žganje kuha po tri dni, za lastne potrebe, in sicer novembra ali decembra, ko je slabo vreme. “S tem bom nadaljeval, dokler bom zmogel,” pravi.

Kotel kot muzejski eksponat

“Spraševal sem, če je kakšen podoben kotel v Sloveniji, a domnevam, da je edini oziroma eden redkih,” pravi Matej, ki je od malega spremljal očeta pri delu. Iz otroštva ima lepe spomine na čas žganjekuhe. “Moderni kotli so narejeni tako, da ne izgubljaš časa - prideš, zakuriš in ko je končano, malodane dobiš na telefon sporočilo, da je že vse kuhano. Pri tem kotlu pa si moral biti ves čas zraven. S kuhanjem se je vedno začelo, ko se je zunaj shladilo in je deževalo, ponavadi novembra. Tako kot naši tudi drugi niso imeli več dela na polju in so se dobili tukaj ob kotlu, ponavadi so spekli še kostanj, spili kakšen kozarec vina in okušali šnopc. Tudi danes ga kuhamo v družbi prijateljev, ob klobasah in kostanju je vedno veselo,” pristavlja.

Z žganjekuho se še vedno ukvarja predvsem njegov oče, on raje nadaljuje tradicijo vinarstva. “Škoda pa bi bilo, da bi žganjekuho opustili, saj se je nadaljevala iz roda v rod, in škoda bi bilo tropine vreči proč,” razmišlja Matej. Tropine pridobivajo iz lastnih vinogradov, danes pa žganja ne prodajajo, kuhajo ga le za lastne potrebe, načeloma pa uporabljajo belo grozdje.

Etnološka zbirka prikazuje tudi, kako so se nekoč umivali. (Foto: Alenka Ožbot)

Etnološka zbirka s predmeti iz vsakdanjega življenja

Kotel za žganjekuho je del etnološke zbirke, ki so jo na domačiji uredili v okviru projekta LAS Dediščina szi naše kašče, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in katerega vodilni partner je Občina Šempeter-Vrtojba. Mini muzej je razdeljen na dva dela, v spodnjih prostorih je žganjekuha, v zgornjih pa zbirka z orodji in predmeti iz nekdanjega vsakdanjega življenja. Sestavljajo jo kuhinjski, spalni in kopalniški del. V kuhinji najdemo staro “kredenco”, pa sito za moko, “pinjo” za izdelovanje masla, vrč za mleko, flaškon, pletenko ... Zanimiva je tudi “vintola”, nekakšna lesena miza, na kateri so mesili testo za kruh in je služila tudi za shranjevanje sestavin in hlebcev. V spalnici najdemo staro posteljo in omaro, v kateri je nonina spalna srajca, pa skrinjo za oblačila in zibelko, ki ju je prispeval Goriški muzej. V kopalniškem delu pozornost pritegnejo stare škarje za striženje, britev ter umivalnik in vrč za vodo. Zbirko, ki jo je moč obiskati po predhodnem dogovoru, bodo dopolnjevali in spreminjali, saj so nekateri predmete posodili za določen čas.

Domačija je sicer poznana tudi po vinski kleti, v kateri organizirajo tudi pokušine vin. Poleg vina ponujajo še penino, gin in vinjak. Za to dodatno ponudbo skrbi Matej, ki rad preizkuša nove recepte za razvajanje brbončic. Njegov gin, ki ga prideluje šele tri leta, je že prejel prestižna priznanja. “Proizvodnja ni zahtevna, bolj je problem najti recept, saj ga nihče noče dati in nihče ti noče pomagati, kajti vsak gre čez neko šolo, ponavadi slabo,” pove preprosto. Tako je tudi sam pred leti kupil manjši kotel in sestavil približno približno 35 receptov za gin, dokler ni bil zadovoljen z rezultatom. Zdaj ponuja tri vrste te pijače - rustičen, z višnjami in klasičen London dry gin. “Tako kot pri vinih, oblekah, je gin zdaj nek trend. k nam je pred petimi leti prišel iz Anglije in še kar vztraja,” razloži, zakaj se je odločil, da poskusi še s to pijačo.

Pri vinih je kraljica malvazija

Pri vinu, ki so ga začeli stekleničiti leta 2018, je poudarek na malvaziji. “S tem se jaz ukvarjam zadnja leta. Vino malvazija Glerja letnik 2020, ki je bilo šele tretje naše stekleničeno vino, smo dali na ocenjevanje na Decanter, najbolj prestižno tekmovanje za vina z vsega sveta, in je prejelo srebrno medaljo. To je priznanje, da delamo prav,” je navdušen Matej, ki ma še veliko idej za obogatitev enološke ponudbe na kmetiji. “S tem se ljubiteljsko ukvarjam in učim z raziskovanjem, pokušanjem vin, udeležujem se posvetov ...” razloži, ob tem pa predstavi še svoj vinjak, ki ga je po osmih letih “potegnil” iz lesa. 140 litrov ga je pridelal in na rezultat je ponosen. Na vprašanje, ali bo nadaljeval tradicijo žganjekuhe na domačiji, pa odgovarja: “Ko bom šel v pokoj, zdaj za to ni časa.”

---