“Nimam pojma, koga bi, vem pa, koga ne bi”
Dilema sodobnega volilca: kaj narediti, ko te nihče ne prepriča? Imamo unikatno rešitev, po kateri bi Slovenija postala, če že ne svetilnik, pa vsaj malo močnejši reflektor novodobne demokracije.
Ste že kaj utrujeni od volitev? Vsaj malo? Dajte no, saj so se šele dobro začele. Od pomladne osvoboditve naroda ste se ja že odpočili, drugi krog predsedniških pa bomo tudi že nekako zvozili, saj so bolj ali manj vse karte že položene na mizo, zdaj je treba samo še partijo odigrati do konca. Sicer pa, malo ogrevanja pred lokalnimi volitvami, ki bojda najbolj neposredno vplivajo na povprečen vsakdan slehernika, tudi ne škodi; plakati, oglasi, soočenja, stojnice z letaki se že pripravljajo, malo golaža, kakšna girica, stisk roke tu in tam, pa bo 20. november prišel, kot bi mignil. Če so volitve praznik demokracije, potem mora biti vzdušje prešerno, kot se za praznike spodobi. Kdo pa nima rad praznikov, pravzaprav?
“Niti enemu ne bi pustil čuvati mačka za par ur, kaj šele voditi občino za štiri leta,” mi je dejal kolega, ko smo se menili o kandidatih za volitve. “Te res nihče ne prepriča?” sem vprašal. “Daj no, vsi so ista razkuhana pašta,” se ni dal. A je nato priznal: “Veš, problem je, ker vem, koga ne bi, a nimam pojma, koga bi.”
Ko človek - volilec v teh predprazničnih dneh tako sam s sabo beseduje o volitvah, si predstavlja, da bi bilo prav fino biti član/aktivist/vernik stranke ali liste, ki kandidira na volitvah. Ti nimajo dilem, ni si jim treba razbijati glav s tem, koga voliti, vse jim je jasno. Volili bomo naše, seveda, koga pa. Ali biti med tistimi, ki ne marajo nikogar, ti so šele samozavestni v svoji gotovosti. Kot recimo ta moj kolega, ki ima ponavadi odgovore na vsa, še tako zapletena vprašanja. “Niti enemu ne bi pustil čuvati mojega mačka za par ur, kaj šele voditi občino za štiri leta,” mi je dejal ondan, ko smo se neobvezno menili o kandidatih za lokalne volitve. “Pa te res nihče ne prepriča?” sem vprašal. “Daj no, vsi so ista razkuhana pašta,” se ni dal. No, to pa je klena, neomajna gotovost. A je nato, čeprav ga sumim, da ne prav rad, le priznal: “Veš, problem je, ker vem, koga ne bi, nimam pa pojma, koga bi.”
Ni edini. Nasprotno. Je v zelo široki in raznoliki družbi. Prav njemu in njemu podobnim je ves šov predvolilne kampanje pravzaprav namenjen. Amorfna masa neopredeljenih, tistih, ki (še) ne vedo, koga ali kaj pravzaprav bi, je namreč glavna ciljna skupina, ki ji tja nekam vse bolj vztrajno lezejo naskakovalci stolčkov raznoraznih oblasti vseh barv, okusov in vonjav. Prepričevanje že prepričanih je sicer sladko, saj vsak aplavz poboža ego, a je neučinkovito. Ker je odločanje o tem, kdo naj vodi državo/občino, paradoksalno, za povprečnega volilca velikokrat manj racionalno od nakupa pralnega praška, imajo spin doktorji, ki prišepetavajo na ušesa političnim prvakom, pred volitvami polne roke dela. Boj za zmedene duše se bije do zadnjega dne. Šteje vsaka kretnja, vsak odgovor na še tako banalno vprašanje, narobe viseča kravata, slabo počesana pleša. Po novem pa še tviti, posti, instagram, facebook, tik tok ali pik pok. Banalno-realno. No, saj dejstva seveda štejejo, kako ne bi, a prav tako, za mnoge celo bistveno bolj, gre za vtis, retoriko, emocije.
Kandidati za povolilne čestitke se sicer trudijo vseskozi poudarjati, kako so prav oni edini sposobni voditi skupnost v svetlo bodočnost. Tisti na oblasti poudarjajo svoje zasluge, da je pod njihovim modrim vodstvom uspešna in seveda bo še bolj, če bodo le dobili še enkrat dovolj glasov, vsi ostali pa se bolj ali manj trudijo pojasniti, kako zgoraj opisano sploh ne drži in da je ta svetla sedanjost, ki jo slikajo vladajoči, le nekakšna optična prevara, luč napredka pa bodo prinesli oni. Prav ste ugotovili, kako: če bodo le dobili dovolj glasov.
Zaradi vse te kakofonije sloganov, obljub, načrtov, projektov, ki jih lokalni kandidati servirajo večinoma kar uglajeno dostojno, se pa najde tudi kakšno pritlehno spotikanje nasprotnikov, je slehernik, kot ta prej omenjeni kolega, krepko zmeden. Zaupanje v politiko na splošno je že na tako nizki stopnji, da na slepo vero ne gre več. Tudi čas romantičnega idealizma je že davno mimo. Bredemo po skepsi in pragmatizmu.
In tako ne čudi, da na koncu ne voli nekoga, ker meni, da je najboljši, pač pa, ker je prepričan, da je najmanj slab. Volim X, da ne bo zmagal Y. Bodimo pošteni, razen za prepričane so volitve v veliki meri glas proti nekomu. To že dolgo velja za državno politiko, zato tudi takšen uspeh novih obrazov, in se počasi, a vztrajno seli navzdol, na lokalno raven.
Ker so časi težki in nepredvidljivi, je treba vnesti nekaj več gotovosti in čuta za to, kar ljudem v resnici leži na duši. Čas je torej, da obudimo idejo, ki smo jo v tej prilogi pred 14 leti že razdelali in bi zagotovo bila unikatna rešitev, po kateri bi Slovenija postala, če že ne svetilnik, pa vsaj malo močnejši reflektor demokracije. Lahko patentiramo najbolj pravičen volilni sistem - Kifameno (italijansko: “chi fa meno”). K vragu kompromisi. Namesto tuhtanja do zadnjega trenutka, koga voliti, in se odločiti za najmanj slabo možnost ali, še slabše, sploh ne iti na volitve, bi lahko raja preprosto obkrožila vse tiste, za katere meni, da ne smejo priti na oblast. Zmaga tisti, ki dobi najmanj glasov, pardon, iztegnjenih sredincev. Vsak glas šteje, kapot ne velja. To bi šele bil praznik novodobne demokracije.